You are currently browsing posts tagged ‘tea oršanič’

tea oršanič: pet stražarjev

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

prikradem se jim za hrbet.
sanjam.
prvič jih vidim takole, z zadnje strani.
zidovi pri skozizdrsu ne ovirajo barv.
meglica prodre povsod z vsem.
tudi skozi tkivo. z vsem.
/daj podnapise/
premetane črke.
meja.
tri, štiri, zdaj …
in se spiše:

nekoč, pred davnimi časi, je živelo truplo.
v svojem razpadanju sploh ni opazilo,
da so se žile že razpotegnile preko vseh meja.
da so se koreninsko razpredle preko prek.
meja.
nekega dne truplo opazi utrip v žilah.
izmisli si stražarje. postavi jih
pod oboke Nekočjehotelabitiljubezen.
ko srce še ni vedelo, da ni živo.
stražarji pa … v oklepih, močni, borbeni,
z nabrušenimi helebardami, v popolni
pripravljenosti, večni popolni pripravljenosti,
stojijo na vseh strateško pomembnih
točkah: pri petih spomenikih.
obrazov ni.
le odbleski kovine.
boj za žile, da se jih spravi nazaj,
na to stran življenja. neutripa.
za mejo ni nasmehov, ni vetra v laseh.
ni vroče skodelice kave zjutraj.
ni polja, ki v valovih spominja na mir.
za mejo je borba za teritorij žil.
vsak utrip … tam … je kaznovan: seeek.

jutro.
nov dan, nova sreča.
budnost v utrujenosti? nedosegljivo.
počitek na straži? nemogoč.
/kje je truplo?/

oživelo je v odsanjanju.

p.s.
stražarji čakajo na napotke.
niso več zloščeni in helebarde so navadni
koli, ki bodo podprli težje sončnice na polju.
potem.

tea oršanič: vzdihljaj za odsotno svetlobo in luč

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

tista tanka pregrada,
na kateri se smrt hrani
z življenjem, je živa,
tako živa, tako silno živa,
kot ni živo nič, kar obstaja.

nič prehitro, nič prepočasi.
nič prevroče, še manj prehladno.
da se vzdržuje tisti “ravno prav”,
delujejo vsa razpoložljiva sredstva.
če jih srce poseduje.

kaj na tej opni zmore razum,
ni pomembno. ne smrt, a še
manj življenje, razuma na
tej meji ne potrebujeta.
vzdržljivost, ki se meri v urah,
lahko na večnosti posrčuje.

boj, ki ni boj, in predaja, ki ni predaja.
eno, z vsebnostjo obeh hkrati.
ne drži, ne spusti.
enostavno BIVANJE.
kar življenje potrebuje, vzame od
smrti in obratno.

obstaja ogromno smrti, ki jih
oživlja življenje samo.
in morda.. dopustimo to misel,
čeprav je tuja … je ogromno
življenj, ki jih osmišlja prav smrt.

tu vmes strah nima kaj početi, res je.
če pa že, pa strah napoči opno.
razgrize jo kot kislina.
in takrat si smrt postreže z
življenjem. redko se zgodi obratje.

dopustimo smrti, da šari po našem
življenju in puščajmo življenju, da
pleše po poljih smrti.
le tako bo membrana, ki to dvoje meji,
obstajala …

in …

le tako bomo življenje lahko darovali
okoli sebe ter smrti dali prednost,
ko se srce razkrižišča ob bolečini.

ker: ko nastopi bolečina, ki je ni možno
ublažiti, popustimo ob skoraj neznatni
opni, ki se spremeni v neprebojni zid.

zid nima vrat ne oken.
zato so tam duhovi, ki čakajo.
čakajo bolečinska telesa,
da si ob trku opomorejo.

bila bi duh, pa sem še prestara.

p.s.
približek takšni čistosti, kot je
na tej membrani, dosegajo le
redki živi materiali, kot so kristal,
duša in topla, iskrena dlan ter
slap, seveda.

tea oršanič: okostje sestradanosti

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

pretežka je ladja
nasedla na čer,
nikjer ni več sape,
da spihal bi čas.

presilni zamahi
so včasih brzeli,
spoznanje počiva
v minevanju dni.

večeri prislonijo
vesla k počitku,
paluba vso težo
pod nebom kesá.

čer pa ostaja
do pozne jeseni,
da val jo razbije,
kot vse do sedaj.

tea oršanič: pogled z višav

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

ta glasba, poglej jo,
ta glasba umira,
vsi toni v notah
imajo sto ran.
hira v pesmih,
hira v besedi
in hoče predati
izmučeno stran.
Od tu do nesreče,
črta se vleče,
trohnoba udarja
do zadnjih krivin,
razparana igra
pa daje za špricer,
v slast in v dobro
vseh brazgotin.