You are currently browsing posts tagged ‘sara remžgar’

sara remžgar: dvojnik v osemnajstem

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Vidim te hiteti v zaprta vrata
in vzpenjati na goro želja, s pričakovanjem,
zatrtim v kali,
da te nikdar ne vpijem,
ne vzljubim,
tako kot takrat, prav tako kot takrat.
Daleč stran sem privedla gostijo
izmišljenih kačjih zvarkov,
začarala sem jih v pisma,
v papir, ki se ni rodil,
a se je videl
globoko v materinem naročju
in prodrl do oči nočnega vida.
Daleč stran grem,
stran od ponorelih ptičev in mrčesa,
mrhovinarjev v modro-belih haljah,
v mojih in tvojih in najinih.
V snežinko si spletem hrepenenje
po rožnatem plišu, po črnih in rdečih črvičkih
v tvojih laseh.
Daleč stran te vzamem
še enkrat, v osemnajstem,
v modrem,
v belem,
v črnem,
v levji preobleki in oblizu nedolžnosti.
A ko se vrnem, pričakaj me z rezilom na kljuki.

sara remžgar: nepotešljiva

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Struna v notranjosti zajoče,
ko me spečo odneseš
na rob oblaka,
da bi zvonovi luči zajeli
in zameglili v krik okrvavljeno sodbo,
od njih, od koga?
Izbrana v vrstici črnolasih osamljenosti
in želj po nebesnih prikazanjih,
po čutenju kože v koži, besede v besedi.
Takrat si odrezal ovoj čaše ponižnosti,
v luni in soncu obljubil poštenost
do Božje sodbe, do prerojenja,
ki so ti ga bogovi izbrali za varuha hiše
in te posedli medse
med troje izbranih šestic
in te usmiljeno vodili k ženski, k robu.
Ob robu propada
bi izpila najlepše čaše nesmrtnosti
in se prodala za pičle drobce, drobtinice,
ki bi rjavo-modrim otrokom popadale z mize,
med pomaranče ostankov,
med vonj pobesnelih rib
in poskok mene v tvojem srcu,
ne srcu, razumu, izmerljivosti.
Privij me kakor pečat na svoje prsi,
kakor pečat na ledja,
kjer se izteka življenje in sla po čutenju,
po vinu in vodi,
po nabrušenih kamnih in koraldah,
ki jih še moram prešteti.

sara remžgar: pot nazaj

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Neponovljivi valovi resničnosti
butajo vame s svojimi koprenastimi
zmotami in iztrganim upanjem
na slast, ki mi je oplazila prsi
in zazijala tja, kjer smrt preži za odprtimi vrati.
Črna luna reže sredico
svojih pošasti in mi namenja le rezek
odziv: vajena je takšnih prizorov
iztrošenosti, rožnega popka tik pred
naslado rodovitnosti, tik pred desetletji
sušnega stiska roke, kozarca mleka.
Vdana v napetostni odsev tvoje rjavkaste kože,
svilene kože, kamor se ne ujame
muha enodnevnica in čriček nima kje
napojiti speva žalostink;
izbrana v množici vprašajev in klicajev
in udarcev po mizi, zavitih v lični temi svežine,
iztrgana iz očetovega predalnika milosti, vere,
sesuvam hrepenenje po vrednosti ostajanja,
po poti nazaj
v drobce izdihanih omamljenj
in ničevost zlaganih izgub
tebe in sebe in praznih prostorov.

sara remžgar: plamen dokončnosti

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Z veličino spoznanja
je v ženi zasijala naskončna
ovijalka resničnosti,
ki ruši zidove in zida ogledniške stolpe
za nesmiselne pogoje, v katere pada,
vzdolž priljubljene reke naslad in prevar.
In srditega izgona iz raja domačnosti.
Sprejmem zapečateno skalo pravičnosti,
obljudeno polje pšenice in rži,
presihajoče iskanje ognjišča,
izlito valovanje ljubezni nad l in b,
vpreženo konjsko bitje s človeškimi sanjami,
dokaz dima in ognja in sle po živalskem.

Pridi, pojdiva na goro svetosti in vzvišene hvale,
iztrgaj iz src v srce plamen dokončnosti.
Dokler smrt ne doseže ročic izdajalcu,
zazri se v kaplje krvi
in zamazane brozge ustvarjalnosti
in me pričakuj
z rezilom na kljuki.

sara remžgar: parfum številka pet

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Potovanje nagrbančenega jezička
preko rezila, preko vhodov v notranjost,
se lesketa v naboru kapljic,
za katere miže vem
in poznam morje izlivov, prasketanje teles.
Iz tebe izhajam, vate se vračam,
v nebesa peljem življenje ali
v pekel posmrtnih ostankov,
da bi prešel sij srebrne lune
in ujel konjenika na začetku pokojnega srda.
V potopljenih sencah
poiščem tvoj vonj, v nosnicah ga svežega gledam,
zakaj ostanejo v letu pet
le iskre, ki se polagoma odtegujejo
in izničujejo svojo ostrino, ostrino, v kateri te slišim.
In ljubim.

sara remžgar: v intimi

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

V neizrekljivem oboževanju in vpitju
tvojega imena,
si uspel pohoditi osamljeno vrv,
modro in rjavo, za ceno lastne poželjivosti,
zločinske naslade in nemara,
ljubezni.
V sveči in vonju tvoje brezmadežnosti,
igrivih objemov, toplote noči, za katero jočem,
da ne bi minila,
da ne bi vedela
za grozote, v katere je pahnila nedolžnost,
ogenj slepote, slo po izprijenem in nedosegljivem
v trenutku pripadnosti družbi in ločitvi od sebe.
Tako pa vpijem na vas, noči!
Da si oslinite očesa zvedavosti in napolnite
usta, nosnice, ušesa s pozlačenim prahom.
Ostani v meni še enkrat,
še nekajkrat pridi in me namili z nektarjem
blažene nevednosti.
Kje ste, slepe dlani?
V kup v naglici odvrženih ne-oblačil
se potopite in zadušite v sebi črva,
da ne pride še ura,
ko vstopiš.
Črnih dlani, črnih lesketajočih gumbov
in poveš,
da izjema je danes,
ko me vzameš in sprejmeš, dokler te ni.

sara remžgar: izbriše levinja okove

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Hrepenenje v stiski izgredov,
plapolajočih besed v soju tistih noči
praznih prostorov,
polnih izgubljenih kock iger na srečo,
praznih besed,
praznih ugrizev.
Pretegnila bi rešetke in črnino in hišico v rožnatem plašču,
v kateri me čakaš, me ljubiš,
za katero je pesem v savani in voda med čredo odžejanih.
Rjavo, povsod rjavo in leseno,
z majavimi vzmetnicami, ki spremljajo
najine zvezde in roso, ki zadiši
v soju jutranje kave. Tune. Cigaretnega božanja.
Dotika spodnje ustnice in mehkobne iskrenosti,
kot da jutri izgine,
kot da včeraj oživi.
V levinji ostane izgovor
in srebrnina snežink zasneženih otrok,
angelskih kril, ki sva jih risala takrat,
takoj, stoje,
ob oranžni ograji, oranžni odeji.
Strah, da odideš v zasneženi nikdar
in izbrišeš okove
na okrvavljenih zapestjih mojih
in na stopalih tvojih otrok.

sara remžgar: odhajaš

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Za sabo puščaš cigaretne ogorke,
omamnost svežine suhih predalnikov
srednješolskih iskanj
v klopeh z metulji
in prelomljenimi krili poslikanih teles.
Tvoj vonj po rdečini in marmornati vročici
objemov, tipanjem za goščavo nevednosti
in pozabljenjem
tebe, ki odhajaš iz sanj.
V blaženi mehkobi bombaža iz sive modrine
in štirih črk zmagovalne izpovedi (nike),
izšel si v zmečkanem ostanku v fotografiji drugega,
ki ga ne poznam.
In oživel si iz pekla ponovne vprašaje,
ki želijo v retrospektivo izgub,
spolzijo mi v stotere prestrašene, neprepričljive krike,
nazaj!
Vendar ni sivine na mavričnem svodu,
na snopu svetlobnega žarka,
kjer sediš v svojem zlaganem obredu očiščenja,
kot stari, izkušeni modrec,
in braniš mi, da pomaknem se bližje.
Da te želim, želim!

sara remžgar: tebi, ki boš prišel

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Vedi, da se moč in pogum
okrvavljene ženske
merita v solzah.

Zate, naj bom telo,
skozi katero pronica
srebrni sij medeninaste lune in se te oklepa.

Naj bom posoda,
daljna in dišeča;
iz nje zajemaj do izvira neusihljivosti.

Naj bom beseda,
ki se od zamazanosti črnine
otepa praznih prostorov lastnega ustroja.

Naj bom melodija,
saj te s perutmi otroškega angela
pritegnem na pot nedolžnosti.

Naj bom neizgovorljivo
in nedoumljivo,
da bova skupaj, ljubi moj,
razgrinjala satenaste pljuske,
razdaljo med dvema osamljenima vzdihljajema.

sara remžgar: uglašena minljivost

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Sijaj dneva skoraj zabriše
sledi večnega popotnika
do stebla,
pod katerim sem si privoščila
počitek.

Meglica bivanja se zdi,
kot da nikdar ne bi okušala
pekočih kamnov
zavisti, pritiska lažne resnice
in krikov.

Kmalu bo pesek prešel
pod izvirom v vdolbino
in se napojil njene
sladke bridkosti.

Ko pade mrak
bom počakala nanj.
Odpeljal me bo do krvave reke,
oblil bo moje telo
s svojo zamazanostjo
in presegajočimi oblinami.

Pritegnil me bo v svoje rane
in zaprl cvet navidezne toplote.
Minljivost bo zapela
svoj vrisk,
enega izmed najčistejših človeških glasov

in se v silovitem sunku trenutka
pogreznila v pozabo od tega sveta.