You are currently browsing posts tagged ‘milenko strašek’

milenko strašek: ko poreko mi za moje gmajne

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

ko poreko mi za  moje gmajne, laze,
se v steber spremenim, očaran,
zakadim se brezumno v robidovje,
nikoli prevaran, nikdar izdan,
se v roso odenem, za vaze
rož si natrgam iz trave visoke,
debla objemam, njih široke boke,
veje občudujem, kraljevske roke
in v malinje rinem, ljubim travne klase,
od sonca sem pijan,
a glej, nestrpen sem, na mesec mladi čakam,
na opoj, na luč prihajajoče srebrnine,
ki prešine v poznih urah gmajno,
laze obliže, jaz pa se na pot napravim,
rahlo mokro od mesečine, neprespan
in k tebi, debiče, v kamro zaidem,
vem, da ti slika moja je pred očmi plesala,
vem, da v gmajni, v lazih, nisem bil zaman,
vem,
kar ostal bom tam,
z vonjem trav, pri tebi …

zakaj, bučka, resnici ne kupiva spodobne srajčke?

(v prosincu, devetega leta)

milenko strašek: pred nevihto

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

»Tukaj je praprot in trava visoka …«
Zavije z očmi, nazaj se ozre in z roko zamahne.
Za hribovjem ječi. Breza stoka,
nekdo za brežičem nad bajto tolaži otroka.
»Kobilje globače,« dahne prešibko,
sam zase, ko za Rdečim bregom grmi.
Prve kaplje mi topijo obraz.
Čez Pungart požene se strela.
In gibko, ves sklonjen,
sem šinil kot podlasica v gozd.

milenko strašek: na ravnici, kolnikom naproti

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

živjo, marčna iva, po ravnici naj te, srebrnico, veter nosi,
spomine trosi, nežno te privija, šepeta objestnodivje pesmi
in pod mokrimi nogami bodejo iz zemlje vandrovčki pomladi,
presnoviš se, ponoriš, vržeš se boginji ljubi v objem,
Vesno, muževnozapeljivo pestoval bi vse do zadnjih dni,
prestrezal veter južni, obraz nastavljal žarkom, vrvem nebeškim
in se radoval: blatni kolovozi moja so domena, potovi obetavni, resni …
živjo, marčna iva, napaja, hrani te ravnica, osrečuje, neskončno ljubi

milenko strašek: cerkvene klopi

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

glave svetnikov varujejo vitraži
v prvi vrsti s sklenjenimi prsti
v drugi težke glave kakor brsti
tesnijo zagatni zrak dolinci
v tretji tesno kakor v krsti
pod zlatordečim nebom zre v gluho okno
misleč na Rdeči breg
strel v koleno
na noč drveno
objest cerkveno
na večni kreg
in svajo
sosed Jernejc
ves si
moli
ko v modrem segaš po zelenem
belo ljubiš
po tihoti vpiješ
kliješ kakor mak na drobno
vračujoč se spet in spet
iz pregrešno lepih krajev
v gluhoto nesporazumov
biti moraš opleden
zagoveden
trpinčiš
svoje malo
trčeno življenje
amforo k mizi spravi
golt nastavi les pogrni
bičani te ne pozabi

milenko strašek: potovanje ždi (cikel haikujev)

posted in: haiku, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Potovanje ždi,
tujec se ne premakne,
korake šteje.

***

Pod kamni ljudje,
sosedje,tržani, vsi …
Za njimi mi. Svit.

***

Preslico grizljam.
Na kislo vleče bilka.
Človek klama v breg.

***

Kamorkoli grem,
V krčevine, laze,
mi klecne korak.

***

Gajtrasto okno
ni dovolilo upov:
otrl sem si pot.

***

Pavke jamrajo,
zarošen kalejdoskop
rosišče kolne.

***

Neslišje buči,
starca samota duši,
veter razsaja.

***

Iz teme stopam,
v njej kar tesnobno živim,
vselej počakam.

***

»Bodite, pogum …
ne pozabite na strah,
previdnost je adut.«

***

Z njim nisem,
vse večkrat sam s seboj,
mavrice sem sin.

milenko strašek: kaj moram

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Kaj moram, premlevam, ne, kaj zmorem:
nihče dima pretanjenega ne sluti,
vijočega se nad streho v zarjaveli noči,
brez krikov in ukanja sovakov,
temnih in sivkasto pregnanih …
ne, ne, ne zloveščih,
a če le morem, pomorem
ko zmorem,
da le ne mrem,
da ne strem si lupine!

milenko strašek: za obzorjem

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Prhnila je koprena noči.
Na starem, prhlem hrastu vrana vrešči,
na tanki trhli veji  vrešči,
se noro vrti,
na grajskem hribu.

Na grajskem hribu
se dere žival pred nočjo.
Tujec na preži,
na stičišču dveh svetov,
oblo rdečo za klanci pozdravlja.

Oblo rdečo pozdravlja.
Nežna rdečina obliva dobrave.
Kljubuje hrast, zemlja črni,
nebogljeno otroče
za vogalom oprezuje.

Na stičišču dveh svetov,
v objemu vseh bogov
nikogar  ni,
ki bi ponudil roko, rahel dotik..
Na trhli, tanki veji vrana vrešči.

milenko strašek: v tihem šepetu bobnov

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ko v tihem šepetu bobnov previdno drsam v tintno temino,
dračje mi pada na glavo, brezno tipam pod sabo,
nad pečevjem pod trgom se sova brezdušno oglaša,
se škratje, daljni, dobri svatje pozabljenega časa,
poigravajo, zibajoč se na debelem srobotu v črnjavo
nad prepadom, z rogovilo, ki sanje grabi za lase in se
smeje, krohota, rezgeta kot konj in je vse skupaj
grozljivo opustelo, zanemarjeno, se kdo še spomni
trdike v globeli, divjaka? zapuščeno od boga in ljudi,
iz norcev norce dela … drobno rosi in nosi v uho tihi šepet bobnov.

milenko strašek: zavihtela je šal na hrbet

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Saj se stvari ne dogajajo.
So. Tik pod cerkvenim stolpom
je drevenela od prezira,
trepetala od mraza
in proseče dvigovala poglede
v mavrice, ki jih seveda ni bilo.
Spregledala je stečine,
vendar bi morala vedeti,
da živali puščajo sledi.
Bila je tako blizu gnezdišč,
tako blizu divjih nihanj,
da jo je dušilo;
zavihtela je šal na hrbet,
obrnila se je s kalnim pogledom,
tako naglo, trepetavo se je sprehodil
mimo nje mladi duhovnik,
da jo je domala spodneslo
v goščave, skoraj bi padla,
skoraj bi se potolkla,
skoraj bi podvomila vase,
kar se ji je večkrat dogajalo.
Odmrla je okoli cerkvenega vogala.
V stolpu je počeno klenknilo …

milenko strašek: rezitev

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Bližnji Lovrenc iz zvonika
čas ustavlja, k zavetju kliče,
glas zatava med trsiče,
Orlico božajo meglice,
ko polotim se šparona,
ga stisnem med koleni,
prirežem šibo dolgo,
jo nežno zvijem in pogrobam,
zemlji vdan, brstičju hlapec.
Rosa boža mi dlani,
oči so polne sonca,
Lovrenc trjanči tja brez konca,
po robeh muževno travo
muli srna, čakajoč brstiče.
Trsek joka …