You are currently browsing posts tagged ‘milena sušnik falle’

milena sušnik falle: pobratena s tišino

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Tako dolgo se že sprašujem …
o občutljivih popoldnevih,
gostih poletnih večerih julija,
okrašenih s spiralnimi rjuhami
drobnih nebesnih znamenj,
prehodna ležišča moje samote,
tiha brezimna pribežališča
hrepenenj votlih glasov
skozi odrinjena sanjava leta -
odmevna vsakomur
na svoj način –
da začenjam dojemati
minljivost miline kot obledel
kalejdoskop tankočutnosti,
izgubljeno raven plimovanja
skritih zalivov oceana življenja,
kjer se znova in znova
kiralno prepirajo zame,
umrljiva poletja.

Tako dolgo se že sprašujem …
… pobratena s tišino,
da besede pomenijo
izničenje stvari,
odrezan prag labirintu
prividov sanj,
ker si upam
skozi svoj čas agonije,
radovednih oči
gasiti zublje duše,
neodrešeno verjeti
v pogrešan letni čas,
toplino milostnih sledi
voditi na ruševine sna,
kot zadnji način zavetja,
pod okriljem smiljenja sebi;
brez sonca v grlu,
skozi praznino stvari,
snubim poletna razodetja.

milena sušnik falle: vse moje

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Moje široke ceste,
razvlečene
pod izkušnjami,
nikoli dokončne
v padcih in dvigih,
se rogajo
z obrisi stopinj,
vidno odtisnjenih
v nerazpihanem usodnem
prahu.

Moja utrujena usta,
drevenijo
na valovih
morja nemira,
ki ga nisem
nikoli preplula,
navzeta
neukrotljivega
strahu …

Moji temelji življenja,
s hladom mnogih senc
zastirajo eno,
zdaj drugo oko –
podkrepljeni s pečatom
minevanja,
suličaste ostrine
v prepočasnem
razmahu.

(iz pesniške zbirke Tempus fugit – Čas beži)

milena sušnik falle: sprostrto čez sebe

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Zimsko jutro
klešči votel čas,
prazen kot rokavica
iz snete roke,
vidno prepleten
s temo v svetlobi,
po plahutanju jate črnih vran,
tesnobno zaznan,
neobetaven,
odet v prah
mojih davnih
odljubljenih cest –
razdvojenih
v daljavi,
občutenih v telesu.
Začetek dneva
odpira vrata,
stopam vanj,
bledih ustnic
z ugrizi molka,
razprtih zenic
pričakovanja,
tekanja od ure do ure
do slasti večera –
ponarejeno pozlačene;
jutro modrost dneva,
stopinja iz stopinje,
vsebolj oddaljena,
zaznamovana
kot dovtip rane,
nikoli zaceljene v mojem mesu.

(iz pesniške zbirke Tempus fugit – Čas beži)

milena sušnik falle: prepričanje

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Z ranim jutrom
se vrača svetloba,
negibna drevesa,
ki so zvezde nosila
zašumijo …
Skozi rešeto usode
dan raste
po starem,
kot da so pozabljene
vse skrivne besede,
kot da ne iščemo
razbitine obrazov
dobro poznanih,
dobro zapomnjenih …
zora postaja svetinja
samo zato,
ker jo potrebujemo.

(iz pesniške zbirke Prozorni kristali jutra)

milena sušnik falle: vsekrog

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Obseg človeškega napuha
mnogokrat preseže daljavo
lučaja kamna,
ker nikoli nismo tisto,
kar mislimo, da smo
v nihanju samega sebe –
namesto strpnosti trosimo
slamnato samovšečnost
po dnu ali vrhu vsakdana,
bredemo v plesni in mahu
utripajočega pulza nečimrnosti –
za rahločutnost
prostora ni.

Toliko votlo lepega
zaobjema spravljivost,
krepi kremen primika v dalj,
z drobci kreše iskre slepila;
lastne sence tepta,
oddaljuje sočutne korake,
trga verižice toplih besed,
katerih izpraznjen zvok
zapoveduje molk,
ki ognjeno prasketa,
z žarečim ogljem tišine;
ne, to ni zaznava vetra –
veter hladi.

Vsekrog  obledelih smeri,
neprosojna lupina,
iz katere se ne vidi sveta
preprostega zadovoljstva;
marsikdo od nas
se ne zna prepoznati
v bližnjem cvetu
ali podobnem ogledalu;
treba je razumeti,
da končna višina ne obstaja –
ni druge možnosti
za doseganje neba,
razen osebne rasti.

milena sušnik falle: raskav november

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

V novembru
se večeri plazijo
v naročje spokoja;
pod njegovim
ogrinjalom
skrivam
goloto
svojega molka,
svojih ust.

Na koncu
brvi tišine
umirajo sanje
preteklih dni,
kot trte
v novembru;
to je čas
doživetja
narave v osami,
prepoznavanje
svoje motne slike;
to je čas
nostalgije
za toplim soncem,
sprejetim
kot hostijo.

(iz pesniške zbirke Prozorni kristali jutra)

milena sušnik falle: globoke raze

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Kadar začutim,
kako teža let
samoto veča,
kako neskončno
krivi ravnine
telesa, duše;
obmolknejo besede moje,
ostanejo negibne.

Polna žeje
po daljavah
s stopinjo
za stopinjo,
prestopam mahovino
neizprosnosti časa,
zaman daljšam korake
v večnost, ki je ni …

Neizbežen prizvok tišine …
kot trn vrtnice
v srcu spoznanja,
biserno bolečino krepi;
v vsaki uri
minevanja dneva
se izteka
del vijugastih poti …

Kadar začutim,
kako teža let
rezbari z atomi
ostrine;
poglablja elipse resničnosti;
obraz obrnem k sebi –
dovolj je živeti,
dovolj že dihati…

(iz pesniške zbirke Prozorni kristali jutra)

milena sušnik falle: sopotnik

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.

Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre …

milena sušnik falle: obrazi

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Naučiš se,
svoj svet
neopazno izdvojiti
v dve polovici;
stopiti v videnje sebe -
se ne videti,
skrčiti spontane ovire
na prepihu dneva,
raskavem  brez sanj,
igrano prijazno
zasenčiti grenilo obraznih potez,
v  slepote drugih potešiti
skrivnostne ostrine.

Naučiš se,
motriti ljudi – zoreti s časom,
navidezno pregnati temo svojih dni …
biti človek -
z jokom v krvi,
nasmehom v znamenitem prostoru,
ki se drugim poda;
naučiš se,
odtekati kot voda,
poglobiti  – zajeziti
struge veselja ali žalosti,
izžarevati čustven sijaj,
nekomu blizu – drugemu odtujeno,
prikrito prstenega obraza orati ledine.

Naučiš se,
jasnovidne mimike
obraznih potez –
brati svetovljanstvo
gubnih znamenj samoljubja,
nič manj temeljito kot svoje;
naučiš se,
odeti v lastno podobo sveta,
svoje sence odmakniti za ogledalo duše;
obrazi – motreči odrazi,
vsakomur dana usoda
na obraze sipa čustven prah,
obarvan brezbrižno ali sojem miline.

milena sušnik falle: na tiho

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Vse moje
steze
prehojene,
zaprašene
do tebe,
nepobrane sreče,
ostajajo same…

Opuščene,
v razpotja
čustev speljane,
sesute zanosa,
precejene skozi mene -
v samoto
zaznamovane…

Milena Sušnik Falle

(iz pesniške zbirke Prozorni kristali jutra)