You are currently browsing posts tagged ‘joži kokalj’

joži kokalj: ob zibel nihče ni prinesel ravnila

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

171209

Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk,
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz domačega dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.

joži kokalj: ko čas tišči v prsih

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I.

Ne razumem govorice svoje sreče,
kot da mi govori špansko.
Pred prehodom za pešce me razgaljeno povleče nazaj,
da čakam dlje kot drugi
in jo gledam v obraz, v semafor, kdaj mi bo posvetila zelena.

Skozi okna hiš ima sreča zelene oči
in v lase pripeto cvetje,
da si z njim otre solze, ko čas tišči v prsih.

Zasačila sem uro, ko je iz moje skodelice pila dan
in me je zaradi nje pred vrati ujel večer in zalil do stropa.
Poslala sem skodelico s posušenimi solzami
v darilni vrečki med spomine.

II.

Ob petnajst čez polnoč kličem srečo po imenu
in snamem s sten slike strahu,
da jih z mize posrka noč,
ki nabira prejo za jutranjo meglico.
Preleti me ptica,
ko na pol prelomi dan in že hrani mladiče.
Poslušam, kako čas in ptica enakomerno dihata
in v kuhinji zobljeta črke, stresene po prtu.
Zrak me preneha stiskati v čakanje
in spanec mi spusti roko.

III.

Tako te gnetem, dan, in mesim z rokama,
da ti vtrem v testo blagodejnost sonca
in mavrično polnost okusov;
da te vzamem iz krušne peči, ko bo dan spal
in te bom jedla kot potico.

IV.

Gosta bolečina ne mara gledati obrazov na ekranu,
ki imajo laži za prebadanje ven,
da uhaja življenje kot iz otroške plastične igrače.

Zamrznjeno v kristale
me požene gejzir v lačna usta.

V.

Omare me bojo preživele,
prah me bo preživel.
Saj čas kot hrapava dlan
dela obrise na okenski polici, na telesu.
Slike me bojo preživele, ko bom mivka na morskem dnu.

VI.

Bližina roke in pete jeclja sramežljive korake,
ko pot na dlaneh zbira pogum
in se bliska od plesnih korakov.

joži kokalj: rojevam

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Rojevam samo sebe,
brez popadkov potiskam,
s solzami močim.
Ne vem, kam naj stopim?
V robidje zapletena,
zagotovo bi bilo boljše brez korenin?
Pošiljam S. O. S. pticam,
odletela bi z njimi.
Spomnim se, da imam gnezdo,
v njem so trije Grali.

joži kokalj: tiha

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Tiha pesem predre lupino
kot golič, ki nad njim bolšči nebo.
Kliče starše v prostrano modrino,
prediren krik odzvanja pod nebo.

Čuti dotik – brezbrižno sivino,
ki nemo zre vanj in čaka kaj bo?
Prestižna zibel stiska ožino,
razblini pahljače v krošnjah nebo.

Od sonca poljubi ga bolijo,
zdaj mu težka glava povleče vrat.
Zastre veke in zažuborijo.

Potopi se v sanje, kolikokrat?
Iz gmote nad njim kaplje spolzijo.
Še topel obrok izbljuva mu vrat.

joži kokalj: brez besed

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

si gledal,
kako mi leze pikapolonica po roki.
Tišina te je prijela za roko,
ko si s prstom napravil most do srca.
Prehodila je brv
in se obrnila k tebi.
Šepetala besede tišine,
vse dokler
tvoje misli niso zašumele.
Otrpnil si v brezčasje.
Prošnjo za srečo,
ti je vzela z jezika in odletela.

joži kokalj: z…

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Z bosimi stopali
se oprijemam makadama.
Kaplje s čela
posrkajo kamenčki.
Zelena preproga
filtrira opno pljuč,
ki čuti premikajoče ovčice
nad mojim temenom.
Srce objema
pod stopali prehojene korake svobode.