You are currently browsing posts tagged ‘jože brenčič’

jože brenčič: ni čas za ode

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Zdaj ni pravi čas za tvojo pesem
med mavrico in njegovim krikom
negotovosti oddaljujočih korakov,
po ulici tlakovani z dokončnostjo.

Ne veš, kdaj se je naselil v tvoje prsi
kamen ki je zaječal, ko ti je pulil dušo
in jo razgalil v opombi tega poglavja,
v katerem so se zrušile njegove sanje.

Tavaš in vsakdan se umika solzam.
Česar nimaš, ti nihče ne more vzeti
in o brezbrižnosti ni nobenih sledi,
v nastali praznini pa je zavladal nič.

O čem bi pripovedovala tvoja pesem?
Zvenela bi, kot odmev tvoje tesnobe,
z zavestjo, da sta nazdravila na nikoli,
bi barvala stene prekrite z nesmislom.

jože brenčič: plima množice

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Gledam, kako praznujete in se noro veselite,
pogosto brez diha od vzhičenosti in veselja,
igra glasba, ki jo dojemam, kot čar nasmeha,
ki me preplavlja in se razteza v mojem utripu.

Blodim v množici  ljudi, anonimen in neopažen,
ujet v trenutku, se nenadoma zavem – otrpnem
ob spominu, kako sva se tesno dotikala v gneči,
se stiskala in objemala tako povezana skupaj,
v omami sreče, prepuščena valovanju množice.

Telesi sta bili lahki, tako sproščeni od vznesenosti,
kot da si se utapljala v valovih mojega razpoloženja
zarisanega v stiku neba in morja, razplamtele strasti:
tvoji lasje s prameni, vrženi nazaj, so vihrali v vetru.

Zakričal sem, ko te je tok množice odnašal stran,
da si nenadoma nisva bila več  blizu, tvoj nasmeh
je izginjal med krohotajočim smehom neznancev,
hrup je preplavil tvoj glas, da nisem več razumel,
begajoč v poplavi razočaranja, te nisem več našel.

Zrak je postal drugačen v vsej popačenosti sveta,
razširja se jedek vonj sape umetno nastale pomladi,
v spominu pa je še vedno vklesan krik bolečine,
kot vrisk neba z grozečo podobo škrlatnega obzorja.

jože brenčič: odrešitev

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Obrišem umazanijo z besed,
oblikujem smiselne stavke,
pikrosti ne uspem odstraniti,
zavlekla se je v vsak naglas.

Zarjavele trobente so nasilne
in zvok zasidran v spominu,
toni pa rezki, ostri, neprijetni,
odmevajo v navideznem miru.

Vse besede pospravim v torbo,
nemirne se izgubijo v nesmislu,
mučna tišina zareže v prostore.

Potegnem že zmahano zadrgo,
ne uspem je zapreti pogledu in
na hitro odidem, ne da bi se ozrl.

jože brenčič: močvirje misli

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Da sem odšel pogosto sanjaš,
sam, mimo oken, brez slovesa,
molče stopinje moje spremljaš,
škripajoča sled je tvojega peresa.

Ustvariš si podobe tebi znane,
da spet odtrgam listič tu in tam,
vest raburkana te vsaka zgane,
neznana sila vleče me drugam.

Se skrb nikoli v sanjah ne konča,
odstira se pogled na čuden svet,
močvirje misli temno je, brez sna,
tavaš v strahu skozi gozd preklet.

Veš, najini obzorji sta se dotaknili,
mislil sem, da ti brezskrbno spiš,
rahel šum in veki sta se premaknili
kot val razburkan, mi v objem hitiš.

jože brenčič: dotik obzorja

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Toplo te ves prevzet objamem,
preseneti te spontana gesta,
na uho mi šepneš, naj ostanem,
da je naprej odprta gladka cesta.

Sva stopala po svetli rožni poti,
nemirna sva v samoti tej ječala,
šum valov in veter naju ne zmoti,
ko sva valovom silnim se predala.

Čeprav do tja še vodi medla gaz,
spet strastno nanjo se podajam,
povsod in vedno vidim tvoj obraz,
kamorkoli greš, s teboj ostajam.

Pogled se ustavi na gladini morja,
kamor misel v neskončnost seže,
kjer se sanje že dotikajo obzorja.
ko tišino le ljubezni vzdih prereže.

jože brenčič: ogledalo

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Volnene rokavice so tipale za toploto,
dotiki še prepojeni s trenutkom misli,
obliž na grehu, je še veliko večji greh,
z rdečo šminko si skrila sled  poljuba.

Gibanje med plastnicami je zahtevno,
spet spopad s preveliko ekvidistanco,
moj zimzelen pa zeleni v mrzlih dnevih
in njena lepota mi je narekovala pesem.

Kdo se trudi umazati nekaj tako čistega?
Kot da ni meje s sanjami in resničnostjo
v pesmih rišem svet s kričečimi barvami
in se res trudim, da ne bi  ugasnil sonca.

Oblekel bom črno obleko, barvno srajco,
si zavezal rumeno kravato z biserno iglo,
obul rumene čevlje z rdečimi vezalkami,
zrl v oči, da se bom videl v tvojih zenicah.

Nosiš masko, da ne bi opazil ranljivosti,
spet se skrivaš za zaveso ravnodušnosti,
oblečena si v rdečo oprijeto letno obleko
in bojim se, da razum ne bi preglasil srca.