You are currently browsing posts tagged ‘jagoda kljaić’

jagoda kljaić: ego

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

O da, potrebno je  vse povedati,
da bi ego
bil do sodnega dne nahranjen,
ker je on edini,
ki bo vedno tvoj,
tudi takrat, ko te zapusti spomin
in misliš name
kot na hišnega ljubljenčka,
ki si ga davno strl,
ko boš pomislil,
koliko zim si zamudil,
ko pozabiš premešati
vse moške in ženske
v naših seštetih življenjih,
zazvonil ti bo daljni odmev,
da, davno ljubljeni ego,
ko zemlja si svoje vzame,
se bo namesto spomina vrnil ego.

(prevod: Franjo Frančič)

jagoda kljaić: najdaljša pesem

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Odločiti se v hipu
brez načrtov,
odtavati izven sebe,
zapustiti mleko
prepozno rojenim
in prezgodaj umrlim.

Svojo lakoto
spreminjam v verze,
ko pomislim na lakoto,
namesto grižljaja
ustvarim verz.

Da bi nastala
najdaljša pesem,
razlita
po vseh livadah sveta.

Prepričana sem
v nastajanje
točno take pesmi,
lačne in najdaljše.

(prevod: Franjo Frančič)

jagoda kljaić: spomin

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Tišina se je razpolovila
na mrtev in živ
spomin,
pripravljen
v nedeljo popoldne
v samoti,
morda se spoji v
neznan zvok,
ki se bo drugim zdel
kot glas
življenja,
samo zato
ker dobro
ne slišijo.

(prevod: Franjo Frančič)