You are currently browsing posts tagged ‘ivo stropnik’

ivo stropnik

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Saj čutiš v sebi del krivde, moj tihi gost, pogreznjen
v gnilo tramovje? Zmagala bova oba. Skrito. S
ponosom lačnih.
Imenovati vsako stvar, bitje ali početje, je Zdrob,
v katerem je vse, in vendar ničesar rojeno.
Posipam ledene potke. Pepelnate so, posute iz
žar. Oznanjam s kadilom jutrišnji dan.
Moj tihi gost, neznani bog – del sokrivde, pridi.
Bova jedla.

ivo stropnik

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

In ko boš z rokami šel tod preko, se ne ustavi in
ne glej! Na grmadi sežgi ledeni pogled in besedo in
zakorakaj, korakaj med borove veje, kot da si v templju
ukradena svetinja in si podoba zmrznjene vode.
In takrat boš vzljubil to brezmejno trpljenje
onkraj šip in jih boš lahko vse razbijal.

ivo stropnik: ego je dovolj spočit

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

časomeréc Fontana trobezlja erotično nasilno, z
dvanajstimi curki, streli, orgazmi. Šest je tvojih, ki si
me zagrebel pod pohlevne magnete vesolja, da se me
niso mogli dotakniti mlečni spevi, da me niso slišale
snežne maše.
Pustil si, da se je mleko sesirilo milimeter pred
mojim dogajanjem in onečastil vero dobre dojke.
Bral sem svojo odsotnost in te držal, da se ne
razbiješ, da se ne olupiš, da ne postaneš večen, ker bi
trpel.
Toda voda te išče, da te s scalnico ubije, jaz sem
dovolj spočit za oprostilne trombe.

ivo stropnik: iz zbirke Nazaj k živali (2008) in Knjiga šumov: smr V (2009)

posted in: prozna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

LOG:

čas (II) Najine roke so plenilke časa: objemajo plišastega medveda in na vrv med
nama obešajo perilo. Po obrazu segajo. Po več obrazih. Voda jim naliva dlani. Iz
senenih gnezd pobirajo jajca. Zaklani perjadi skubijo življenje. Ulovljenim ribam
določajo število. Čohljajo neumnega telička in vzhajajo nad kruhom. Za njimi vprega
vleče puhteče duše.
Gledava se. Najine roke lovijo zajce in jim lomijo tilnike. Kidajo gnoj toplemu
govedu. Pred večerno roso kosijo travo. Obrezujejo trto. Čebelji roj vračajo v panj.
Rezgetajočega konja držijo za brzdo. Strižejo ovco. Kamenjajo potepuškega psa.
Koljejo prašiča na belem dvorišču. S prstom na sprožilcu prežijo na jelena. Streljajo z
iztegnjenim kazalcem. Izpred oči odganjajo ponorelo opico. Premikajo muzejsko
vitrino in sestavljajo okostje mamuta, da oživi v rodovnega naslednika.
Najine vsemogočne roke! so štirinožni par. Cirkuški bič jih je čisto udomačil.
Zdaj zdaj slečejo kačji lev in se odročijo v vnebovzetje orla.
Zgodaj zjutraj zavezujejo težke čevlje. Daljše od pravice prepisujejo testament.
Navdušeno izbirajo nove vladarje. K ustom dvignejo rog, ki naju napoti: Nazaj k
živali!

ivo stropnik: iz zbirke Nate mislim, votlina v glavi: smr IV (2006)

posted in: prozna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

3. VOTLINA, VOTLINA

hválnica G O slovenska literatura, protestantsko prepita s šnopsom in cvičkom;
o postmodernistično prekrokano vnebovzetje refoška, evropskega piva in ameriškega
viskija; o svetovni kánon, žegnan s koktajlom! Kelihi biti, odbite vehe časa!
S perverzno Evropo se je zalizal slovenski bordelček in slovenski jeziček je le
mali zvodniček. Eksotična predigra besed!
Nacionalno mednožje K. Če bi državi – ne le potiho – vladale »ukrajinke«, bi
pesniki ponudili separatni mir. Tako pa trotamora trga glas violin, dekliški angel si
odpenja spleen, spleen.

P.  S.
Komu … cin cin, cin cin?

ivo stropnik: iz zbirke Nate mislim, votlina v glavi: smr IV (2006)

posted in: prozna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

39. VOTLINA, VOTLINA

fantástična Nate mislim, pijano začarani sneg. Nenavaden za nezimski čas. Na
tvoji rjuhi ležeča kristala pričakujeva dotik (brez vtihotapljenega vokala), odbijajoča
svetlobne žarke. Naj lesk med nama vsaj trenutek traja, preden ga izkleševa v
ledenik. Brez krpljic plaziva čez plenice, brez derez polziva čez hribca dojk; čez
srenast prelaz je temno kot v strahu.
Pod mlečnim obokom se usta vlažijo na slani. Roka ne odkrije prsi, modrček
ne skrije rok; ozebli prsti gazijo, nohti se tájajo v pomlad; bela tišina se udira v
božični kruh, v žitnem zrnu pohaja dobri duh; na mrtvi točki prednikov gaziva do
ust globoko – in še se udira molku, ki ne preneha biti molk; in še se udira pogledu
kristalov na vejah – zajčkom, ki jih je nekdo v detelji pozabil, pozabil -

P. S.

snegu, ki ne preneha biti sneg, sneg.

ivo stropnik: iz zbirke Nate mislim, votlina v glavi: smr IV (2006)

posted in: prozna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

(Faksimile melanholičnega brisa)

Tja … ~ pod neostrgani vosek vstopiti, ~ v prosti vtis vdihniti neprirojeno dušo; ~
v prazno votlino se vseliti, v stihokop; ~ k večerni reki, ~ pod molčečo zastavo.
~ čisto blizu njenega telesa ponikniti; v ugiz, samoto; ~ v kačji lev zlesti, v
njegovo tlečo gaz, v ovčjo kri; ~ v pravljico, pod njene bele tačke.
~ čez klesanje trenutka gaziti strahup. ~ čez ozke vokale, ~ čez pijanost! ~ pod
modrček … ~ čez gore plenic, pod mlečne oboke. In ~ v jesensko oznanilo za-šumeti:
~, tolažiti je treba ta svet brez začetka, brez konca in v njem navijati vzmet za
tiho tiktakanje besed, besed.*

__________

* odmev besede (včasih v votlini glave odmeva vsa pesem, največkrat pa od gluhih sten ne odmeva nič)

***

(Hiše satemskih jezikov)

Tam … Vse bo počakalo na tej zemlji: ~ v davnem gozdu, v divjosti pšenice,
pšenice; ~ v votlih ustih bo kričalo in zaspalo na prsni bradavici. Vse bo po-čakalo
nesmisel ~ v žabji volni in svarilo v zatilju zatemnjenega doma, doma; ~ pod
očetovo temeníco, v klobuku molka, ~ v pravih oblikah vranjega
krika, krika, v skopljenih verzih, ~ na krilih začetka in konca, konca. ~ v čudenju
in zrenju izvirnega greha, ki ne bo mutasti greh ne čudenje ne zrenje, zrenje.
~ v hišah satemskih jezikov, jezikov, vseh zlogotvornih s sto krat nič. Nič.

ivo stropnik: iz zbirke Daljave: smr II (1998)

posted in: prozna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

déklica Na steblu zimzelena delava deklico, iz mokrih poljubov in žehtečih
dotikov. Naj ima tvoja lica, nariši ji začarljive oči – ti, ki telo rišeš. Naj se ji po koži
razsujeta zlata pšenica in mak, ko dekle dozori.
Delava deklico, iz snežne tkanine, iz tihih žitnih poljan. Menjujeva letne čase.
Teptava, rahljava, zalivava gredice. Izpod pazduh prhutajo vrane, štorklje, trepetlike.
Trepetajo jelše, breze in sinice. Iz prepotene ilovice vzhaja mičnost golih trav.
Delava deklico, iz črnega vina, iz rženega kruha. Tako sem se spomnil, kako je
dekle na Krasu nalivalo teran in v bokih žvrgolelo. Tako sem se spomnil, kako je
pohorska deklina postregla z rženjakom in ga za predžejo večera košček za koščkom
tunkala v kislo mleko.
Delava deklico, iz nedokončanih pesmi, iz zasneženih rokopisov. Po delavnici
ležijo ogrizki tihih izrekanj. Rime so se pod odprtim lestencem po komarje oblekle v
kratko krilo. Divji ritmi so nad sladkim vinom otopeli … Ne, to ne more biti sin.

ivo stropnik: iz zbirke Rosa ni pozabila name: smr I (1997)

posted in: prozna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

bístvo Naredili smo si majhen praznik (otroci, starši, stari starši, svakinja in tast),
naredili smo si veliko veselje. Sedli smo na lesene klopi, za belo plastično mizo, na
sveže pokošen travnik pred hišo in se šli dolgočasno igro, ki se imenuje pogovor o naših življenjih.
Stare oči so božale, kako rastejo otroci, in najmlajše oči so neučakano zrle, kdaj
bodo na žaru pečene postrvi. Postrvi! futer vseh vernih.
V življenju je najpomembnejše vreme! Enkrat sije sonce, drugič pada sneg, a
oboje je še kako pomembno za biologijo in kemijo našega počutja. In kdor je
revmatik, kar naprej napoveduje dež. Paradižnik je to leto povsem segnil. Solata gnije.
Grozdje bo kislo.
In kadarkoli si damo delati trajno, je potem tako močan veter. Psiha! Nima
oči, a ima močne obrvi.
Stare oči božajo poglede mladih oči. Gledam svet, kakršen je. Šele ko mi bo
umrl oče, bom znal prav pisati pesmi. Materina smrt bo roman. In rojstvo otrok bo
slikanica.
Ne vem, če si sploh želim pisati. Gledam svet, kakršen je. In na žaru so
končno pečene postrvi.

ivo stropnik: iz zbirke Rosa ni pozabila name: smr I (1997)

posted in: prozna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

bíč Dolgo sem zamenjeval besedi bič in bit. Biču je oče rekel gajžla, o biti ni rekel
nikoli nič.
Kjer so doma konji, je človek manj zgovoren. Konji bi radi drugam, ven iz
staje, in človek ne bi rad govoril samo v jeziku prhkega sena.
Bič je usekal konja in konj je zdirjal na to besedo. Bit je ljubila bit, kar je zmeraj
pomenilo samo besedo.
Slišal sem, kako bič poje. Dotaknil sem se črnega jermena. Kakor mišica, kakor
tetiva. Kakor črni pas iz bele kože.
Bič se je zmeraj dvignil z gromkim glasom in rekel »švrk!« Ni zmogel
drugačnega zvoka. Samo zvok, ki rani, sicer tišina.
Bič je dvonožna jeza, bič je v biti krvav.
Iz vsega, kar biva – iz vsega, kar je bit, lahko naredimo bič. Bič je bil palica
belim poganom in črnim kristjanom. Bič je bit. Bit je udarec. Bit je jeza. Bit je prho
seno.
Bič je iz biti rojena beseda. Žensko in moško telo spočenjata bit. Bit ne more brez
biča. Bič je silno telo.
Joj, krasta se odpira pod bičem! Joj, rana je odprta nad bivanjem!