You are currently browsing posts tagged ‘ivo frbežar’

ivo frbežar: peter (iz cikla kdo me je videl)

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I

Takoj se vrnem, je dejal Peter.
Barbara je stala ob oknu in kadila cigareto.
Potem je slekla plašč in se vrgla na posteljo.
Snela si je uhane.
- Videla sem luč pri tebi in sem vstopila, je dejala Petru, ko je ta prišel iz stranišča in zavil v kopalnico.
- Zvečer te pričakujemo v Plečniku.
Boš utegnil priti, čeprav ti je umrl oče?
-Ne verjamem, da mi bo uspelo, je zavpil Peter v odgovor.
Nahitro se je oprhal in že je stal pri postelji.
Barbara je ležala v čipkastem perilu, ki je bilo letos moderno in se nasmehnila.
- No, sem ti všeč v temle?
- Poetično je, ji je odvrnil.
- Ne dolgovezi in pridi brž k meni.
Tvoji prsti so kakor ogenj.
Prav sredi ljubljenja ga je v zadnjici zapeklo.
Že drugič ta teden.
Bila je neznosna, žgoča bolečina, ki se je širila v bok in med noge, da mu je postalo skoraj slabo.
Zavalil se je na bok.
K sreči je bolečina počasi ponehala.
Upam, da se tole ne bo ponavljalo, je pomislil.

II

Zvečer se je vendarle odločil in oodhitel v center mesta. V Plečniku ga je družba že čakala.
V zakajenem ozračju so prijatelji, večionoma so bili študentje, kot običajno delali načrte in se dogovarjali. Tudi praznih steklenic je bilo že kar nekaj.
- Tokrat hočemo šokirati publiko.
- Matjaž ima super idejo, je hitel pojasnjevati Vito.
Tokrat ne gre za predstavo.
Gre za pravo potovanje v vice, haha.
V deželo belega in črnega.
To bo multimedijalni projekt. Vse mesto se bo bleščalo od učinka materije in duha.
Povem vam, to bo projekt vreden 21. stoletja.
Popolno umetniško delo.
Železne palice in meso.
Matjaž je že vse skonstruiral. Petnajst do osemnajst metrov visok stolp iz železnih palic. Rdeče pobarvan. Statika štima. Retrogardizem je mrtev, prihaja nova doba, nova umetnost.
Montaža tehnike in človeka.
In na vrh stolpa bomo privezali truplo.
Stolp bo stal ob obrežju Ljubljanice in obvezno ob prometni ulici.
Zvoki množice se morajo mešati z ropotom vozil, bobnenjem tovornjakov.
Milanova pesnitev z glasbeno spremljavo, ki bo vključena v projekt, bo prihajala v slogu futuristov in zvočnikov ob truplu. Preglasiti mora hrup ulice.
Priti mora do valovanja.
Materija in duh se bosta tresla v enakomernem gibanju.
Otopelost čutov mora potencirati do nesznosnosti, odrevenelosti, neskončne tišine, sovraštva.
- Potrebujemo truplo, je dejal Vito, kako je s tem?
- Ni problema, podkupimo koga v mrtvašnici.
V stolnici je zvon odbil polnoč.
In tedaj se je oglasil Peter:
- Fantje, truplo vam preskrbim jaz, saj veste, da mi je sinoči umrl oče.
In potem so fantje prišli.
Po truplo.
In dejali Petru, da dobi honorar.

IV

- O, to si ti! je rekel nekdo za Petrovim hrbtom.
Bil je to tih prijazen glas.
Peter se ni hotel obrniti.
Takoj je vedel, kdo stoji za njegovim hrbtom.
- Torej tak si ti, Peter, je dejal glas.
- Bedak.
- Ti je težko, je bil glas vztrajen in hinavsko sladek.
- Seveda mi je, ampak kaj to tebe briga.
Izgini.
- Če ti je težko, je nadaljeval Zlodej, moraš pogasiti notranji nemir  – laže ti bo. Greva na pijačo, se boš takoj bolje počutil, je cvirnal hinavski, hihitajoči se glas.
- Bedak. Izgini.
- Že prav, že prav, pa skoči pod avto, mogoče ti bo potem laže.
Haha.
Jezen se je takrat Peter obrnil in se stresel.
Pred njim je stal nekdo brez rok in glave in v hipu izpuhtel.
- Tiboga, je dejal Peter in res globoko potegnil iz steklenice.

V

Peter se je nenadoma odločil, zgrabil plašč in oddrvel po stopnicah navzdol. Nervozno je odklenil avto, sedel in z vso hitrostjo odpeljal.
- Samo da pridem še dovolj zgodaj, je razmišljal med vožnjo proti centru.
- Očeta moram dobioti nazaj, pa naj stane, kar hoče.
Nervozno je prižgal cigareto in še bolj pritisnil na plin.
Ko je pripeljal do šentjakobske cerkve, je že zagledal stolp.
Za ograjo ob Ljubljanici je parkiral in oddrvel proti stolpu. Že od daleč je videl tisto, česar se je bal. Po stolpu so plezali prijatelji, na vrhu je bil pritrjen škripec in pravkar so z njim dvigovali truplo.
Ob vznožju množica firbcev.
Zagledala ga je Barbara.
- Pridi, Peter, super je, mislim, da bo tole bomba.
Obrazi ljudi so bili obrnjeni navzgor.
Peter je obstal in nemo opazoval delo prijateljev.

In tedaj se je nenadoma zaslišal krik, vrv se je utrgala in truplo je začelo padati in se obračati v zraku.
Zdelo se je, da pada celo večnost.
Filmski trak se je ustavljal in trgal.

Ko je truplo priletelo na tlam je tako močno udarilo ob asfalt, da je iz belega mesa brizgnila kri.

*Op.: Plečnik; nekoč znan ljubljanski lokal poimenovan po arhitektu Plečniku, kjer so se radi zbirali umetniki in študentje.

ivo frbežar: ona (iz cikla kdo me je videl)

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I

Valovaje v rahlem vetru.
Zibanje.
Če si s pogledom objel oblino tega kosa zemlje, si jo občutil.
V srcu.
Občutil to valovaje, veter.
Sivi lasje so ji božali lice. Na zavetrni strani.
Njen pogled pa je božal tisto valovanje. Stala je sredi žita in z roko gladila težko klasje.
Oko ji je zdrsnilo tja proti Svetemu Vidu.
Kmalu bo zvonilo poldne. V zraku je migotala poletna vročina.
Ničesar ni več čutila?
Pač
Toploto zemlje, duh po žitu.
Lahen vetrič je lajšal bolečino v križu. Kako mu je bila hvaležna.
Nikogar ni bilo blizu.

II

Vročina ni pojenjala.
Postajala je zatohla. Nevarna. Tudi ptic ni bilo na spregled. Nekam so se potuhnile. Te ptice. Potihnile. Pobegnile.
Veter je počasi zamrl.

III

V stari ključavnici je škrtnil ključ.
Velik, obrabljen.
Skozi mrakobo je stopila k sodu. Tistemu na desni. Sklonila se je in podstavila štefan pod pipo. Rahlo je zacvilila, pipa.
Vedno rahlo cvili ta njena pipa. In potem se je vsulo.
Zažuborelo.
Rubinasto vino je napolnilo steklenico.
Ob steklu malega okna je popravila velikonočni križ iz starih, že orumenelih oljčnih listov.
Tako iz skrbi in ljubezni.

Skrbno je zaklenila.
In odšla po stopnicah navzgor.
Mimo pušpana.

IV

Tista njena obla zemlja.
Če bi bila moški, bi jo občutila kot žensko.
Tudi gladina klasja je bila obla.
Za božanje rojena, spočeta.

V

Ko je prižgala petrolejko, je mehka svetloba zaplesala po izbi.
Stara omara.
Križ na njej.
Miza.
Na mizi lesen krožnik.
Hlebec kruha, nož.
V kotu Jezus. Na križu. Ob njem njegovi.
Pogledi so krožili po izbi.
Vzela je hlebec v roke, ga pokrižala in si odlomila kos.
Kristus ga je vedno odlomil, nikoli rezal, je vedno dejala.
V ustih je bilo polno okusa. Okusa valovanja žita, je pomislila.
Okusa po puhteči zemlji.
Natočila si je kozarec vina iz onega soda pri vratih.
Gospodarjevega soda.
Bil je okus zrelega grozdja, v tistem vinu.
Potem je snela s stene stari rožni venec.
Noč potem ni bila kratka.
Njene noči niso več hotele biti kratke.

VI

Naslednji da je bil nedeljski.
Po maši je vsako nedeljo odšla v gostilno.
Na domačo juho z rezanci.
In kosom mesa.
In kosom kruha.

Drugače sploh ni bila nedelja.

VII

V migotajoči vročici so žene druga ob drugi molče hitele.
Slišati je bilo le šelestenje pšenice in rahel zvok srpov. Klasje je padalo in se pod spretnimi rokami spreminjalo v okrogle snope.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Belina v trepetajoči vročini vročega julijskega dne.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Brez besed.
Brez vetra.

Potem so posedli. V senco.
Založili.
Rubinasto kiselkasto vino je spralo prah in vročino v grlu. Blagodejno je ohladilo razbeljena lica in pekoče dlani.

VIII

Po stopnicah je odšla v kaščo.
Odpahnila je malo okno.
Svež veter je pogoltno planil v notranjost, rahel prah se je dvignil s tal.
In potem je z roko zajela zrnje v merniku.
Ga dvignila in med prsti spet spustila.
Da se je vsulo oblo zrnje.
In med prsti je teklo oblo zrnje kot življenje.

Teklo, teklo in se mešalo s svetlobo.

Opombe:
štefan: posebna starinska slovenska steklenica za vino (2 litra) oz. posebne oblike, ki pa je še vedno v izdelavi in uporabi na podeželju (razen na Primorskem)
pušpan: pogost okrasni grm na slovenskih vrtovih; (=>Buxussempervirens L.); sredozemski grm iz družine pušpanovk (Buxacae), s svetlečimi, usnjatimi listi, okrasen grm, za šopke, vence; v Sloveniji se trad. uporablja za škropljenje mertve osebe v krsti ali ob žari
rožni venec (v dolenjskem narečju = roženkranc, paternošter, molek): na vrvici spet venec jagod, s katerimi verniki štejejo molilne obrazce, verjetno iz šivaističnega hinduizma prek budizma in islama prešel tudi v krčšanstvo.
„založili“ < založiti. V dolenjskem narečju nekaj pojesti in ob tem popiti vino („…mal’ založ’ in mal’ popij, da boš k seb’ pršu!“)
mernik: sicer merska enota za žito (ca 30 l); drugače lesena posoda podobna škafu za merjenje in shranjevanje žita

ivo frbežar: zalika (iz cikla kdo me je videl)

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I

Spominjala se je Zalika pripovedi svoje stare babice.
Da so bili ljudje včasih strašno hudobni. In da se je bog zato hudo ujezil.
Pa jim je poslal dežja, da jih potopi.
In je deževalo.
In je deževalo.
Dneve in noči …
Štirideset dni.
Najvišjim planinam si komaj mogel videti vrhe iz vode.
In nihče se ni rešil, razen starega Noeta in njegovih.

Stari Noe pa je molil in prosil boga, naj bo milosten. In Bog ga je uslišal.
Preko neba je naredil mavrico …
V opomin …

II

Tudi pozimi, ko je brila burja kot rezilo prek ravni, ni bilo tako pusto in hladno kot tistega jesenskega dne.
Mrtva tišina ni pustila, da bi človek dihal, da bi slišal šum živali pod listjem. In potem si je skupaj z deževnimi kapljami pričel utirati pot skozi odprtine.
Mrak se je začel dvigovati in polniti kotanje in pustinje.
Posebej doli v Dolu, v Velikem grabnu, kamor je skočil nekoč, kot so ljudje dejali, mlad vojak stoječ na straži. V tisti gosti megli, mraku, ni bilo razbrati prav ničesar.
Le reka je doli v svojih vdolbinah šumela vedno enako.
Vedno enako.

III

Ko je bilo Zaliki šestnajst let,
ko je bila lepa mlada, kot češnjev cvet,
ko lepše takrat ni bilo daleč okoli – je odšla.

In potem je minilo leto in pol.
In tedaj se je vrnila Zalika.
Z detetom v naročju.
Ni jokala.
Le lica in oči so ji ostala mila kot nekdaj.
Ni več jokala.
Le na licih je ostala solzna sled.

IV

Spominjala se je Zalika davnih dni, ko je štela še deset pomlad.
Ko je ob večerih sedela v travi.
Naslonila je svojo glavico na roke in sanjala s široko odprtimi očmi.
Prisluškovala. Takrat je silna radost polnila njena nedra.
Takrat je bila večkrat vesela kot otožna.
In si je zapela.
Opita z duhom timijana.

V

Dejali so vaščani, da doli v Velikem grabnu, tam, kjer prične se mokro polje,
tam, kjer se začne močvirje,
tam, kjer so rupe, ki ob povodnji narasto,
je nekoč mlada kmetica vanje z voli zapeljala.
In so še dejali, da je niso našli mesec dni.
Ne nje, ne ojnic, ne voli.
Mesec dni.
In potem so sporočili, da so jih našli v dolini, v Krški vasi, kjer voda spet pridre na dan.

VI

Da, Zalika bila večkrat vesela kot otožna.
Mnogokrat je bilo čuti njeno pese.
Bila je mila, sladka njena pesem tihega večera.
Tako je nevede spodila ledeno sonce v črno noč.
Le tiha glasba je ostala v njenem dihu -
rosna duša v večerni čar ujeta.

VII

Tistega pustega jesenskega dne, ko je prenehalo deževati in ko se je veter malo polegel, se je doli, čez polje raztegnila mavrica.
Zalika je vzdrhtela.
Zgrabila je otroka in stekla. Naravnost tja.
Pritekla je v graben. Tam je klecnila in si ranila koleno.
Veje so jo tolkle po obrazu in rokah. Vendar ni odnehala.
Saj je bila mavrica čisto blizu.

Prispela je do močvirja. Vodje rupe ni videla.
Le v mavrico je gledala.
Izvlekla se je iz močvirja.
Samo malo mora še preteči pa bo tam.
In pri srcu ji je postalo toplo, zopet je čutila kri v žilah.
Zaplala je v mladem telesu.
Samo še malo.
Malo.
Samo še malo ….
stekla je med grmovjem tam ob robu zamolke razlite vode.
Tu nekje bi morala biti pot! Saj je vode samo malo.
Tam je vode samo malo.
Tam je zopet trava.
Pot… in jo bo dosegla… pot.
Pot, ki pelje spet domov …
In nenadoma je teman oblak, ves mrk in siv, prekril sijajno mavrico in hladno polje je postalo še hladnejše.
In vso deževno noč je zopet pihal veter.
In mnogo senc se je sprehajalo prek polja tja do roba, tja do Velikega grabna.

Skozi veter, mrak, je bilo čuti glas in jok in drhteče klice
… Mama, mama …
… mama,
mama …

VIII

Vsi so se bali tistega polja in rup.
Malokdo je zavil tjakaj, med tisto šibje.
Že veliko zašle živine in ljudi je utonilo ta.
Tudi voz z volmi in mlada kmetica nekoč.

IX

Čez mesec dni so kmetje našli mlada trupla prav v Krški vasi.
Mlada, bela, mokra lica so tiho spala.
In nihče ni videl.
Pod belo srajco so se prsi lahno dvigovale in mala ročica je podrhtevala v zlatorjavih laseh.

Opombe:
rupe: =>meandri, rečni rokavi; tudi ponikalnice, ponikalniške jame v katere izginja voda na kraških poljih
(rupa; narečno, dolenjsko, na močvirnem območju, ponikalniških jezerih kot je Radensko polje pri Grosupljem.

ivo frbežar: mrtve sanje

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Globoko ležim
V objemu mraka
Ne daje več odseva
Luč, ki jo držim
V dlaneh, niti ne odmeva
Glas, ki sem ga nosil
V svojih strasteh.
Nisem več isti.
Le redki prisluhnejo
In vse več jih hodi mimo.
Nisem več isti.
Oči so mi izsušili
Mimoidoči, ki se vračajo
Iz svojih odhodov.
Ne daje več svetlobe ogenj
S katerim sem polnil svoj dom,
Ob katerem sem grel
Svoje telo.
Nisem več isti.
Vse več jih hodi mimo …
Jaz pa sem si naredil
Svojo tišino v svoji cerkvi, ki
Polni moj novi dom.
Spim na dveh koncih.
Pokopan vmes.
Levim se.
Zakopal sem svoj glas
V mednožje svoje rodne
Zemlje.

ivo frbežar: rada pijem iz dlani

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Obstaja jama pod skalo, iz katere
vedno teče sveža,
čista, bistra voda.
Voda služi za napajanje vseh v vasi.
Pokleknem.
Rada pijem iz dlani -
zajeto vodo, ki teče iz studenca.
In si osvežim ustnice in čelo.
Poslušam žuborenje in si včasih
zmočim tilnik, vodne kaplje pa mi
polzijo po hrbtu in nedrju.
Podobne so ženskim solzam.
So moje oči, moje solze, ustne,
take kot pri drugih ljudeh?
Zakaj so jih bogovi ustvarili prav take,
kot so: nežne, čuteče, razpete -
ustne, rožnate kot vrtnice,
razpete kot vagina,
občutljive za vse, kar je najnežnejše
na tem svetu -
oči, ki modre ali črne,
gledajo včasih ostro, včasih pronicljivo,
včasih nežno, včasih sanjljivo.
In solze? So jih tudi ustvarili bogovi
zato, da spirajo trpljenje in
zalivajo trpeča srca?
Ali zalivajo ljubeča?
Je oboje božja ljubezen
ali le božja zloba?
Ne znam si odgovoriti in
se ne trudim, da bi razumela…
Skozi prozorno vodo si ogledujem gladke,
lesketajoče se kamenčke.
Zajamem jih prgišče v svojo dlan.
Ko voda odteče in se kamni
pričnejo sušiti, počasi izgubljajo
lesk in barvitost.
Odteka njihovo življenje.
So kot sanje, ki zjutraj izginejo.
Naj zato ne maram več bistrih potokov in studencev?

Nazadnje odložim svoje reči,
odvržem svoja oblačila in se potopim
globoko v bistri studenec in sanje.

ivo frbežar: potovanja

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I
Pripravi kovčke ker bova odšla odpeljala svoji
trupli s polnočnim vlakom v nemirno noč v
potovanje ki ne prinaša blagoslovov in peneče
se radosti koprnečih src vrtečih se vrtincih
sladostrastja in strasti ki se lačna polaščajo
lastne biti in izpolnjujejo gospodove želje in
zapovedi in zahteve in zahtevajo brezpogojno
sledenje utrujenih bitij ki se kot okrogli zlizani
kamni trkljajo bodisi v bistri vodi studencev in
potokov in/ali kalni vodi rek dokler si ne
zaželijo zadnjega domovanja v templju v
katerem zveni večna glasba ki jo sopljejo
nevarne in skrivnostne muze oblečene v
prozorna oblačila ki komajda prekrivajo rožnate
in brsteče bradavičke na zasoplih hribčkih
malih sončnih izvorov mleka pri katerih se
tisočletja napajajo mladiči ki ne morejo preživeti
brez te čudežne rose ki prinaša mladost radost
in smrt ki se tesno prepletajo kot se prepletajo
ljubimci v svojem izgorevanju …

ivo frbežar: reka

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ne dežuje vsako noč
tako. Reka ni nikdar
polna. Ni. Ne sprašujem
se več,
zakaj
se vseeno razliva čez
rob…

ivo frbežar: haiku

posted in: doživljajska lirika, haiku (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Sneži Tiho je v
mretju  Veliko jih
hodi mimo

ivo frbežar: haiku

posted in: haiku, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Peščena brezkončnost v
vesolju možganov  Seme
svetlobe in smrti

ivo frbežar: haiku

posted in: haiku, ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Štropot dežja po
okenski polici Mrmranje
mojega in tvojega sveta.