You are currently browsing posts tagged ‘drago medved’

drago medved: razdalje

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Nosimo jih v sebi.
Še zdaleč ni korak edini, ki meri pot,
pa tudi ura teče čisto svojo strugo.

Razdalje želje so med sanjami in nami,
so prostor hrepenenja, radosti in bolečine.

Razdalje čutimo in jih živimo.
Spomini nanje niso v glavi,
temveč v srcu.

Tako je bolje.
Glava zmoti se, pozabi,
srce pa utihne šele, ko se ustavi.

drago medved: polje

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Po zraku veter je zavel,
pomladne vlage sled zariše
iz zemlje vonj globoke brazde.

Čez polje ptica prileti,
za ravno črto obzorje se rodi.

Me večnosti skrivnost prevzame,
ki nad brazdami lebdi.

Da bi neskončnost razumel,
izmeril sem razdaljo, čas,
pa nisem našel tiste črte.

Zato se vedno znova vračam tja na polje.
Tam veter je neskončna pesem
in hkrati upanje, da meja nisem jaz.

drago medved: jesen

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

V vetru šepet prvega mraka,
ki objema zemljo,
dišečo težkih sokov
in valujočih slovesov listja.

Z vsakim dnem nagovorijo
temino asfalta,
samotne klopi parkov,
mimo okenskih pogledov
zaljubljenih osamljencev
potujejo v neznano.

Jesen je tako težka
in vlažno opojna
in sončno otožna
in megličasto skrivnostna.

Jesen je,
če nimaš koga res rad,
čas, da se vrneš vase.

drago medved: jesenska sonata

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Koraki šumijo po listju,
zemlja po večnosti diši.
Veter poljublja tanke veje,
trepečejo v tihoti noči.
Nekje globoko v človeku,
iskrica upanja tli.
Na sončne žarke,
na žive in ognjene barve,
na mehko praprot,
na žamet tople dlani.
Kako malo je treba,
da se v duši zdani.