You are currently browsing posts tagged ‘dani bedrač’

dani bedrač: past

posted in: refleksivna lirika, soneti (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Na tvojo tanko, preperelo kožo,
(načipkano iz mrzle bele pene)
kapljam ponoči kakor masten dim.
S črnim trnom čistim tvoje vene,
in brez strahu ti v mrtvo kri strmim.

V tvojo štrenasto, lepljivo grivo,
vpletam sanje iz močvirske trave,
v tvoje boke vtiram ribjo mast,
in glino v odprtine tvoje glave …
In lezem vate, smrtonosna past.

dani bedrač: saten na bokih

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Popravi si saten na bokih, prijateljica,
in nama znova natoči
svojo svileno okrutnost
v olje večera.

dani bedrač: zimski sonet

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Sto obljub na tvoji topli dlani
mehča dotike belega večera:
globoko v prsih, tam na levi strani,
se srce kot plašen cvet odpira.

Med lasmi zajočejo kristali,
ko moja roka zdrsne v tvoje sanje:
v morje zvezd, kjer čakajo živali,
da jih zdrami kri, ki teče vanje.

Zakaj odlašaš, kje so tvoje meje,
kje previdnost skriva bolečino?
Zakaj se tvoj nasmeh ob mojem greje?

Zimska noč diši kot zrelo vino,
in tiho pada sneg na gole veje,
da jih odene v žlahtno srebrnino.

dani bedrač: ne vidim te

posted in: refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ne vidim te,
a najbrž si za mano
in bdiš nad negotovimi koraki,
ko luna spi v tolmunih med oblaki,
ko bledi črvi dvoma
žgejo v rano.

Ne slišim te,
a najbrž ne počivaš,
ko v slini zvezd umivam prašne stihe,
in v praznem srcu strgane navdihe
kot norec iščem …
Ti jih v pesmi šivaš.

dani bedrač: maske

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Prebičan s sinjo zarezo obzorja
klečim v mrzlem obnebju srca
nekje globoko v sebi:
s pojočo ribo trepetajoče lune
v vročem, vznesenem naročju.

Maske so padle:
v preizprašani grozi
nemo kričijo vame
sivi in skorjasti ostanki
mrtvih, nekoč ljubljenih obrazov.

dani bedrač: vran

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Do jutra je vedno daleč,
kadar se luna suši
na vroči roževini
tvojega drgetajočega kljuna.

Z rumenim, razcepljenim jezikom
nespretno drsiš skozi lepljivo luč,
skozi plapolajoče življenje
in skozi samo bistvo
neizrekljive bolečine.

Kaj te zadržuje, da ne znoriš
med ptičjimi strašili,
presvetljen s stoterimi pogledi
in enkrat za vselej izgnan
iz svoje krhke, sluzaste lupine?

Ne izgorevaj osamljen
v plašču iz mrzlega polnočnega perja,
ti, poslednji častilec
molčečih, izpraznjenih kosti!

dani bedrač: ura uharic, ura medu

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Preveč je vsega, kar je moč doumeti
in premalo vsega, kar je moč čutiti!

Prvič sem se najbrž srečal takrat,
ko sem si bil najmanj podoben:
skozi prosojna, rdeča ušesa
sem tipaje slutil vonj šmarnice
in tisto značilno šepetanje slovenskih njiv,
ki tako lahkotno oblizuje kmeticam spodnjice.

Drugič sem se srečal takrat,
ko je štirideset električnih kitar
do norosti razbičalo sosedove veke!
Od veselja sem tulil kot pes,
saj me je zanikanje ljubezni
brez besed pripeljalo v svetlobo denarja,
v pijansko vreščanje kupljive svobode.

Prvič sem umrl takrat,
ko sem sam sebi spolzel med prsti
s takšno čudovito naglico,
da so delavci pozabili v gobcih
svoje socialistične lopate.
Nič me ni moglo več zadržati,
da ne bi zgorel točno tam,
kjer buzeranti ob svečah
vljudno nazdravljajo
tihemu družinskemu udobju
in barvni televiziji.

Drugič sem umrl takrat,
ko so mi oči prebodli s tekočim kristalom
in sem začel v obupu plodno občevati z nadrealisti.
Ni bilo več senc, ki bi me zmogle razsekati,
kadar sem se namenil odpreti
svoja prevelika, zverižena usta.

Tretjič pa ne zmorem več umreti.
Prevečkrat poslušam radio
in poznam vse vrste škodljivcev!
Dolgo v noč sem sposoben prebirati
debele, žametne knjige
in na mrzlem hrbtu začarane princeske
na najmanjšo možno jakost
priviti nočno svetilko.
Še vedno in kljub vsemu
pa me skušajo zazidati
v šablonske domneve
letargičnih meščanov.
Mene: mrzlega in okornega prašiča,
s poslednjim krempljem zavozlanega
v črne strune usihajočih kitar!

Še vedno namreč sanjajo v drvarnicah
(daleč zadaj za urejenimi pročelji hiš)
s spermo osvinjane cunje
star, a še vedno dobro čitljiv rokopis
mastnega in zgrešenega fukanja!

Sprijaznjen sem z dejstvom,
da rast decimalnih števil
ne zmore čez vejico,
kajti le bog zmore
nekaznovano operirati
s celimi števili.

Pa ni še tako daleč čas,
ko sem enkrat za vselej dojel,
da je poezija zločin nad sanjami!
A obstajajo teorije na trhlih nogah
in obstajajo noge s plesnijo med prsti.
Je luna, ki jo je moč opiliti tako,
da postane štirioglata.

Spet, a tokrat zadnjič vam ponavljam:
ura uharic, ura medu!
Ura, ko po bledih bedrih
polzi meglena mesečina,
ko čutim luknjo za čelom,
ko se čas lepljivo sprime s prostorom
in odpovedo vsa literarna merila
in bedaste, primitivne zakonitosti;
ko niso prav nič več važna
zaporedja, oblike in rime.
Ko je navsezadnje važen
le še mrzel, črn dihur,
ki mi samogibno poščije obraz;
ko se raztaplja Jaz,
ko občutim stenice v ušesih,
ljubezen v srcu
in boleče, ognojene kraste na kolenih.
Čas, ko zrem skozi politike in psihiatre,
skozi poezijo in pravičnost
kot skozi prozorne, plahutajoče prikazni.
Čas, ko stvari imenujem
s pravimi imeni!

Ura uharic, ura medu.
Ura, ko je treba povedati tudi tisto,
kar največkrat skušam zamolčati
zaradi ljubezni do bližnjega,
ki jo vsekakor smatram
za višek dobrega okusa.

Jaz še zmorem postaviti
enačaj med življenje in pesem,
ljudje pa že dolgo ne več!

Edino to ločuje
bojevnike od sralcev.

dani bedrač: zvestoba

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Si mislila morda, da boš edina,
s katero bom delil belino rjuh?
Da bova vedno jedla isti kruh,
in se opila z isto vrsto vina?

Si prezrla vitice poguma,
ki plezajo vse tja do temnih zvezd,
da v zavetrju skrivnostnih gnezd
vžgejo moj pečat na rob razuma?

Nisi brala tistih mojih stihov,
ki jih krmari brezobzirna volja
onkraj morja tvojih mlačnih dihov?

Zazrt v smrt na svojo lastno pest
kričim pod gluho kupolo vesolja
do konca dni: edino sebi zvest.

dani bedrač: razpotje

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

V dlaní zajemi svežo mesečino,
otri si z njo izmučenost z obraza;
izpljuni mlačno, zagrenjeno slino
in izkašljaj jedko sluz poraza!

Zradiraj upanje iz knjig usode,
brezmejnost časa vpni v en sam trenutek;
ne nizaj misli v pravljične zablode,
saj je vse kar šteje le občutek!

Ne dajem ti kar bi želela zase,
zame si le ena od postaj:
minljiv korak
na temni poti vase.

Morda je čas, da odhitiš nazaj
v bolj lahkotne, radožive čase:
jaz tonem v mrak,
čeprav ne vem zakaj.

dani bedrač: stari mornar

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Privid sledi prividu in tipaje
polzijo ribe zvezd tja za obzorje …
Jutro diha kot smrdljivo morje,
moj duh je dim in moje misli saje.

Sem kot barka, ki trohni v plitvini
med algami zmečkanih besedil,
kjer zvok se je v gnijočo prst strdil,
kjer pod palubo škripajo spomini.

Po grlu žgejo zadnje kaplje ruma:
na trhlem drogu cunjasta zastava
je zadnja sled nekdanjega poguma.

Sem to še jaz? Ta trudna, siva glava,
to bitje brez strasti, ki kot brez uma
po izropanih kajutah tava.