I

Valovaje v rahlem vetru.
Zibanje.
Če si s pogledom objel oblino tega kosa zemlje, si jo občutil.
V srcu.
Občutil to valovaje, veter.
Sivi lasje so ji božali lice. Na zavetrni strani.
Njen pogled pa je božal tisto valovanje. Stala je sredi žita in z roko gladila težko klasje.
Oko ji je zdrsnilo tja proti Svetemu Vidu.
Kmalu bo zvonilo poldne. V zraku je migotala poletna vročina.
Ničesar ni več čutila?
Pač
Toploto zemlje, duh po žitu.
Lahen vetrič je lajšal bolečino v križu. Kako mu je bila hvaležna.
Nikogar ni bilo blizu.

II

Vročina ni pojenjala.
Postajala je zatohla. Nevarna. Tudi ptic ni bilo na spregled. Nekam so se potuhnile. Te ptice. Potihnile. Pobegnile.
Veter je počasi zamrl.

III

V stari ključavnici je škrtnil ključ.
Velik, obrabljen.
Skozi mrakobo je stopila k sodu. Tistemu na desni. Sklonila se je in podstavila štefan pod pipo. Rahlo je zacvilila, pipa.
Vedno rahlo cvili ta njena pipa. In potem se je vsulo.
Zažuborelo.
Rubinasto vino je napolnilo steklenico.
Ob steklu malega okna je popravila velikonočni križ iz starih, že orumenelih oljčnih listov.
Tako iz skrbi in ljubezni.

Skrbno je zaklenila.
In odšla po stopnicah navzgor.
Mimo pušpana.

IV

Tista njena obla zemlja.
Če bi bila moški, bi jo občutila kot žensko.
Tudi gladina klasja je bila obla.
Za božanje rojena, spočeta.

V

Ko je prižgala petrolejko, je mehka svetloba zaplesala po izbi.
Stara omara.
Križ na njej.
Miza.
Na mizi lesen krožnik.
Hlebec kruha, nož.
V kotu Jezus. Na križu. Ob njem njegovi.
Pogledi so krožili po izbi.
Vzela je hlebec v roke, ga pokrižala in si odlomila kos.
Kristus ga je vedno odlomil, nikoli rezal, je vedno dejala.
V ustih je bilo polno okusa. Okusa valovanja žita, je pomislila.
Okusa po puhteči zemlji.
Natočila si je kozarec vina iz onega soda pri vratih.
Gospodarjevega soda.
Bil je okus zrelega grozdja, v tistem vinu.
Potem je snela s stene stari rožni venec.
Noč potem ni bila kratka.
Njene noči niso več hotele biti kratke.

VI

Naslednji da je bil nedeljski.
Po maši je vsako nedeljo odšla v gostilno.
Na domačo juho z rezanci.
In kosom mesa.
In kosom kruha.

Drugače sploh ni bila nedelja.

VII

V migotajoči vročici so žene druga ob drugi molče hitele.
Slišati je bilo le šelestenje pšenice in rahel zvok srpov. Klasje je padalo in se pod spretnimi rokami spreminjalo v okrogle snope.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Belina v trepetajoči vročini vročega julijskega dne.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Brez besed.
Brez vetra.

Potem so posedli. V senco.
Založili.
Rubinasto kiselkasto vino je spralo prah in vročino v grlu. Blagodejno je ohladilo razbeljena lica in pekoče dlani.

VIII

Po stopnicah je odšla v kaščo.
Odpahnila je malo okno.
Svež veter je pogoltno planil v notranjost, rahel prah se je dvignil s tal.
In potem je z roko zajela zrnje v merniku.
Ga dvignila in med prsti spet spustila.
Da se je vsulo oblo zrnje.
In med prsti je teklo oblo zrnje kot življenje.

Teklo, teklo in se mešalo s svetlobo.

Opombe:
štefan: posebna starinska slovenska steklenica za vino (2 litra) oz. posebne oblike, ki pa je še vedno v izdelavi in uporabi na podeželju (razen na Primorskem)
pušpan: pogost okrasni grm na slovenskih vrtovih; (=>Buxussempervirens L.); sredozemski grm iz družine pušpanovk (Buxacae), s svetlečimi, usnjatimi listi, okrasen grm, za šopke, vence; v Sloveniji se trad. uporablja za škropljenje mertve osebe v krsti ali ob žari
rožni venec (v dolenjskem narečju = roženkranc, paternošter, molek): na vrvici spet venec jagod, s katerimi verniki štejejo molilne obrazce, verjetno iz šivaističnega hinduizma prek budizma in islama prešel tudi v krčšanstvo.
„založili“ < založiti. V dolenjskem narečju nekaj pojesti in ob tem popiti vino („…mal’ založ’ in mal’ popij, da boš k seb’ pršu!“)
mernik: sicer merska enota za žito (ca 30 l); drugače lesena posoda podobna škafu za merjenje in shranjevanje žita