Danes mi morate oprostiti,
jutri in naslednjih dvajset let
pa bom rad spet
sekal grmovje za hišo.

Takoj se vrnem, je dejal Peter.
Barbara je stala ob oknu in kadila cigareto.
Potem je slekla plašč in se vrgla na posteljo.
Snela si je uhane.
- Videla sem luč pri tebi in sem vstopila, je dejala Petru, ko je ta prišel iz stranišča in zavil v kopalnico.
- Zvečer te pričakujemo v Plečniku.
Boš utegnil priti, čeprav ti je umrl oče?
-Ne verjamem, da mi bo uspelo, je zavpil Peter v odgovor.
Nahitro se je oprhal in že je stal pri postelji.
Barbara je ležala v čipkastem perilu, ki je bilo letos moderno in se nasmehnila.
- No, sem ti všeč v temle?
- Poetično je, ji je odvrnil.
- Ne dolgovezi in pridi brž k meni.
Tvoji prsti so kakor ogenj.
Prav sredi ljubljenja ga je v zadnjici zapeklo.
Že drugič ta teden.
Bila je neznosna, žgoča bolečina, ki se je širila v bok in med noge, da mu je postalo skoraj slabo.
Zavalil se je na bok.
K sreči je bolečina počasi ponehala.
Upam, da se tole ne bo ponavljalo, je pomislil.

II

Zvečer se je vendarle odločil in oodhitel v center mesta. V Plečniku ga je družba že čakala.
V zakajenem ozračju so prijatelji, večionoma so bili študentje, kot običajno delali načrte in se dogovarjali. Tudi praznih steklenic je bilo že kar nekaj.
- Tokrat hočemo šokirati publiko.
- Matjaž ima super idejo, je hitel pojasnjevati Vito.
Tokrat ne gre za predstavo.
Gre za pravo potovanje v vice, haha.
V deželo belega in črnega.
To bo multimedijalni projekt. Vse mesto se bo bleščalo od učinka materije in duha.
Povem vam, to bo projekt vreden 21. stoletja.
Popolno umetniško delo.
Železne palice in meso.
Matjaž je že vse skonstruiral. Petnajst do osemnajst metrov visok stolp iz železnih palic. Rdeče pobarvan. Statika štima. Retrogardizem je mrtev, prihaja nova doba, nova umetnost.
Montaža tehnike in človeka.
In na vrh stolpa bomo privezali truplo.
Stolp bo stal ob obrežju Ljubljanice in obvezno ob prometni ulici.
Zvoki množice se morajo mešati z ropotom vozil, bobnenjem tovornjakov.
Milanova pesnitev z glasbeno spremljavo, ki bo vključena v projekt, bo prihajala v slogu futuristov in zvočnikov ob truplu. Preglasiti mora hrup ulice.
Priti mora do valovanja.
Materija in duh se bosta tresla v enakomernem gibanju.
Otopelost čutov mora potencirati do nesznosnosti, odrevenelosti, neskončne tišine, sovraštva.
- Potrebujemo truplo, je dejal Vito, kako je s tem?
- Ni problema, podkupimo koga v mrtvašnici.
V stolnici je zvon odbil polnoč.
In tedaj se je oglasil Peter:
- Fantje, truplo vam preskrbim jaz, saj veste, da mi je sinoči umrl oče.
In potem so fantje prišli.
Po truplo.
In dejali Petru, da dobi honorar.

IV

- O, to si ti! je rekel nekdo za Petrovim hrbtom.
Bil je to tih prijazen glas.
Peter se ni hotel obrniti.
Takoj je vedel, kdo stoji za njegovim hrbtom.
- Torej tak si ti, Peter, je dejal glas.
- Bedak.
- Ti je težko, je bil glas vztrajen in hinavsko sladek.
- Seveda mi je, ampak kaj to tebe briga.
Izgini.
- Če ti je težko, je nadaljeval Zlodej, moraš pogasiti notranji nemir  – laže ti bo. Greva na pijačo, se boš takoj bolje počutil, je cvirnal hinavski, hihitajoči se glas.
- Bedak. Izgini.
- Že prav, že prav, pa skoči pod avto, mogoče ti bo potem laže.
Haha.
Jezen se je takrat Peter obrnil in se stresel.
Pred njim je stal nekdo brez rok in glave in v hipu izpuhtel.
- Tiboga, je dejal Peter in res globoko potegnil iz steklenice.

V

Peter se je nenadoma odločil, zgrabil plašč in oddrvel po stopnicah navzdol. Nervozno je odklenil avto, sedel in z vso hitrostjo odpeljal.
- Samo da pridem še dovolj zgodaj, je razmišljal med vožnjo proti centru.
- Očeta moram dobioti nazaj, pa naj stane, kar hoče.
Nervozno je prižgal cigareto in še bolj pritisnil na plin.
Ko je pripeljal do šentjakobske cerkve, je že zagledal stolp.
Za ograjo ob Ljubljanici je parkiral in oddrvel proti stolpu. Že od daleč je videl tisto, česar se je bal. Po stolpu so plezali prijatelji, na vrhu je bil pritrjen škripec in pravkar so z njim dvigovali truplo.
Ob vznožju množica firbcev.
Zagledala ga je Barbara.
- Pridi, Peter, super je, mislim, da bo tole bomba.
Obrazi ljudi so bili obrnjeni navzgor.
Peter je obstal in nemo opazoval delo prijateljev.

In tedaj se je nenadoma zaslišal krik, vrv se je utrgala in truplo je začelo padati in se obračati v zraku.
Zdelo se je, da pada celo večnost.
Filmski trak se je ustavljal in trgal.

Ko je truplo priletelo na tlam je tako močno udarilo ob asfalt, da je iz belega mesa brizgnila kri.

*Op.: Plečnik; nekoč znan ljubljanski lokal poimenovan po arhitektu Plečniku, kjer so se radi zbirali umetniki in študentje.

Misli kličejo zlate spomine
vse je tako spokojno tiho, kot da ves svet spi,
Samo glasba odmevov dežnih kapelj jutro nežno budi.

Dobro jutro, lahko noč.

prevedel: Franjo Frančič

prevedel: Franjo Frančič

prevedel: Franjo Frančič

prevedel: Franjo Frančič

Ogledalo pač ne laže
v meni vse je več resnice
in vse manj krute bolečine.

Vem, bila je prividov igra,
presekala bi če, da me ne bi zaobjelo,
čas mineva in me brani,
razlog je, da potujem še bolj vase.

Nevihta potuje mimobežno.

prevedel: Franjo Frančič

prevedel: Franjo Frančič