Na tvojo tanko, preperelo kožo,
(načipkano iz mrzle bele pene)
kapljam ponoči kakor masten dim.
S črnim trnom čistim tvoje vene,
in brez strahu ti v mrtvo kri strmim.
V tvojo štrenasto, lepljivo grivo,
vpletam sanje iz močvirske trave,
v tvoje boke vtiram ribjo mast,
in glino v odprtine tvoje glave …
In lezem vate, smrtonosna past.
Sto obljub na tvoji topli dlani
mehča dotike belega večera:
globoko v prsih, tam na levi strani,
se srce kot plašen cvet odpira.
Med lasmi zajočejo kristali,
ko moja roka zdrsne v tvoje sanje:
v morje zvezd, kjer čakajo živali,
da jih zdrami kri, ki teče vanje.
Zakaj odlašaš, kje so tvoje meje,
kje previdnost skriva bolečino?
Zakaj se tvoj nasmeh ob mojem greje?
Zimska noč diši kot zrelo vino,
in tiho pada sneg na gole veje,
da jih odene v žlahtno srebrnino.
Ne vidim te,
a najbrž si za mano
in bdiš nad negotovimi koraki,
ko luna spi v tolmunih med oblaki,
ko bledi črvi dvoma
žgejo v rano.
Ne slišim te,
a najbrž ne počivaš,
ko v slini zvezd umivam prašne stihe,
in v praznem srcu strgane navdihe
kot norec iščem …
Ti jih v pesmi šivaš.
Tiha pesem predre lupino
kot golič, ki nad njim bolšči nebo.
Kliče starše v prostrano modrino,
prediren krik odzvanja pod nebo.
Čuti dotik – brezbrižno sivino,
ki nemo zre vanj in čaka kaj bo?
Prestižna zibel stiska ožino,
razblini pahljače v krošnjah nebo.
Od sonca poljubi ga bolijo,
zdaj mu težka glava povleče vrat.
Zastre veke in zažuborijo.
Potopi se v sanje, kolikokrat?
Iz gmote nad njim kaplje spolzijo.
Še topel obrok izbljuva mu vrat.
Pesem, boginja, zapoj,
o jezi Pelida Ahila!
Dodaj kak peteroboj
in stara slovenska mašila!
Dnevi imajo svoj križ
in križem strmijo vame.
Svatje odvržejo riž.
Nihče ga domov ne vzame.
Seveda sem vedel, da tvoj
nasmešek privablja bogate.
Pesem, boginja, zapoj,
vsi se zanesemo nate!
I.
Bogataši umirajo čepe.
Najraje doma,
ko pride zima.
To se jim pozna
na bančnih računih in v oporokah,
v letnih obračunih
in v odzivih oseb,
ki jih zmerjajo z bogatuni.
Počepnejo in rečejo:
to ni driska, zdaj gre zares!
S školjko se zmenijo malce ‘na čez’
in stisnejo zobe.
Tako se gre, ped za pedjo, če si bogat,
po gobe.
II.
Torquatto Tasso je napisal preveč vsega.
Bob Dylan je nekaj tega povzel.
Dan je poradiral preveč vsega.
Večer ga je dohitel.
Meni je prav. Itak ležim.
Igram in zardevam,
če verjamete.
Rad imam okruške dneva,
če so prijazni in se poslovijo,
pa mi za slovo še kaj
namažejo na kruh.
Če ni ideje, jo nabavijo.
Potem izginejo kot duh.
Treba je it v slogu, pravijo.
III.
Z zagrnjenimi očmi
preučujem dotike ulice
in si zapisujem skicice o stvareh,
ki jim po navadi rečem ne,
denimo o tem ali onem,
onem ali tem …
Ali mi bo uspelo doskicirati,
ne vem.
Morda bo prej crknil termostat,
morda mi bo prej zakapljalo za vrat
in svet bo poln silhuet.
Iz teme zaslišim:
nehaj skicirat
in pridi žret!
IV.
Večer je priučljiv.
To je njegova glavna značajska poteza.
Priučljiv je in pozabljiv.
Daje ga senilna večerna jeza.
Divje zamahuje z večernimi rokami
in maščevalno šviga z očmi.
Situacija mu ni všeč.
To, da je priučljiv, ga boli.
To, da je priučljiv, povzročí,
da se noč opoteče na produ.
Ustraši se in zakriči
in večer se zamisli nad svojo usodo,
pobere s tal kozarec, stopi nanj
in še bolj pobesni.
V.
Na trgu govori večer
starodavne govorance, ki so jih veliko bolje
od njega povedali rimski govorci,
če so že bili takšne volje.
Ciceronove oči ima
in zelo švigáve obrví.
In videti je,
da si je z mikrofonom na ‘ti’.
Kaj neki bo,
ko se bo izza odra izluščila noč
in jela postavljat vprašanja?
Bo sonce še drugič zašlo?
Ali pa se bo večeru, rahlo opotekajoč,
uspelo prebiti do naslednjega dejanja?!
Med notranjskimi griči,
nedaleč od gozdnega mraka,
kjer noga ni pustila niti koraka,
sva sedeli dve premikajoči se priči –
koncu poti našega sveto trojiškega junaka.
Slovenska zemlja najin grob,
nedaleč od svobodnega sonca,
tako blizu spokojnega konca,
pripravljala sva se na pokop,
spominov najinega otroštva zakop.
Dlani vsak k sebi sva držala,
le skozi oči sva brala,
da najini srci potrebujeta novega utripa,
v tistem trenutku nekaj sva veljala,
brez pretvarjajočega se umika.
A sonce tudi sneg začne topiti,
zatorej se Cerkniško jezero prične polniti.
Tako voda spet najin spominov grob odkrije,
pa saj drugega nisva mogla pričakovati
od dežele slivniške coprnije!
I.
Krvavec mož ima težko suknjo.
Votle njega so oči.
Níkdar ni zahajal v šole.
Izobrazba ga pesti.
Hodi, hodi vdilj po temi.
Črno njega je srce.
Níkdar ni zahajal v šole.
Že to marsikaj pove.
Krvavec mož ima težko suknjo.
Lutnjo nosi,
vsaj misli, da je tako.
Z votlimi obrvmi brenka nanjo
in jo uglašuje
z mislijo.
II.
Otroci, otroci, vrata zaprite!
Prihaja krvavec, krvavec mož!
V eni roki nosi lutnjo,
v drugi roki olfa-nož.
Posedite krog peči, otroci,
krvavec mož se peči boji!
Krvavec mož se peči izogiba,
pod častjo se mu lončarstvo zdi.
Pel bi, pel,
a njegov glas je požrla huda postrv.
Če se te krvavec mož dotakne,
boš brez posluha umrl.
Otroci, otroci, vrata zaprite!
Krvavec mož ima rekvizite!
III.
Če te krvavec mož dobi na samem,
ti je odbrenkalo.
Njegovi dolgi prsti se zvijajo kot kača
in vsepovsod dosežejo.
Krvavec mož ni načitan
in prav to je vzrok njegovih čudnih poti.
Če bi bil, bi lepo ležal v svoji votlini
in preganjal črke z votlimi očmi.
Potem bi za večerjo
stolu odtegnil ocepek ali dva
in se pokesal svojih grehov.
Vendar pa njegovo življenje ni tako.
Krvavec mož ničesar ne ve in ne zna
in v CV-ju ne beleži konvencionalnih uspehov.
IV.
Krvavec mož ima težko suknjo.
Mater je ubil, da jo je dobil.
Jedel je težke keramične kaše.
Pil je … recimo, da je precej pil.
Krvavec mož ima svinec v nogáh!
Ženske in majhne otroke je strah!
Krvavec mož lahko vdre ponoči,
požre troheje in jambe preskoči!
Krvavec mož pride, ko se stemni.
Strah ima vedno velike oči!
Najprej je mrak, potem je večer,
okna razbije, prekolne klavir.
Potem pa ostane huda temá.
Krvavec mož na lutnjo igra!
V.
Hodi, hodi krvavec mož.
Danes ničesar napisal ne boš!
Danes na slamici boš klečal,
velikim se ciljem odpovedoval.
Hodi, hodi krvavec mož.
Krvavec mož ima slabo kri.
S prsti počasi čez čelo polzi,
s prsti dodaja piko na i.
Hodi, hodi krvavec mož.
Pot je dolga, pot hribovita,
pomagaj, pomagj sveti Ambrož,
zaveži nam šila, zaveži kopita,
zaveži akorde za lutnjo v bisago
za krvavec moža in za narodov blagor!
Kako si zmogla toliko golote?
A zdaj si bosa vila v mojem snu.
Ko rad bi te objel okrog pasu,
polagam svojo dlan na dlan samote.
Besede so iz notranje lepote,
pogrešam jih iz tvojega glasu,
o vsem si govorila brez sramu,
v tvojem govoru je ples lahkote.
Živim na krilih tvoje govorice,
od daleč gledam zemeljske ljudi,
pristati se bojim na tleh resnice,
ustvarjam si planet notranjosti,
ki je zaljubljen vate in v vrstice,
in v enem samem krogu se vrti.
Si mislila morda, da boš edina,
s katero bom delil belino rjuh?
Da bova vedno jedla isti kruh,
in se opila z isto vrsto vina?
Si prezrla vitice poguma,
ki plezajo vse tja do temnih zvezd,
da v zavetrju skrivnostnih gnezd
vžgejo moj pečat na rob razuma?
Nisi brala tistih mojih stihov,
ki jih krmari brezobzirna volja
onkraj morja tvojih mlačnih dihov?
Zazrt v smrt na svojo lastno pest
kričim pod gluho kupolo vesolja
do konca dni: edino sebi zvest.
