marijan grakalić: zemun v sanjah

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika

Veter, ki piha čez Donavo, objame mesto z mrazom severa,
v  mraku prhnijo prsti, žulj zemlje je zaprt v skrinji sna,
prinaša hrepenenje obale reke, ki v izgubljenem odmevu sanja ravnico.

Krošnje v ulici Zelenega drevesa sanjajo svojo žalost,
v tišini hiše nemo bedijo pod modrino neba,
listje pada v gluho tišino, da bi svečano priklicalo mimoidoče.

V spancu mesta spijo ulice v vulkanu spomina na pozabljeno telo,
tema in urni kazalci sončeve ure, vladarice časa,
vse do jutranje zore, ko svetloba premaga ostre robove sveta.

Prevod: Franjo Frančič

This entry was posted on 04/09/2015 at 12:32 and is filed under doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ). You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.

Comments are closed.