marijan grakalić: jutranji dež v Klanjcu

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika

Rad bi živel kot dež nad
zelenimi bregovi Zagorja,
prihajal bi z neba in poniknil v zemlji,
s čarovnijo vode bi se znova rodil v življenje.
V skrivnosti večnega krogotoka, sredobežnega kroga,
ki nikoli ne umre.

Nebo in zemlja sta sestra in brat,
oblaki so svatje, dež pleše v svetlobi prihajajoče teme.
Nevidno hrepenenje prihaja
iz višav v krilo zemlje, v pristanišče globine.

Celo Zagorje v kaplji dežja,
ta čaroben, poseben svet v razkošju jutra,
ki nam z melanholijo sporoča spet in spet,
da pravljic ni več.

Prevod: Franjo Frančič

This entry was posted on 04/09/2015 at 12:33 and is filed under doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ). You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.

Comments are closed.