marijan grakalić: ikone

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika

Vonj vlage se širi v mraku. Mesto se komaj vidi. V temnih meandrih rastejo nočna čutila. Zasije nemir in z umetno svetlobo patine razsvetli spomenike. Pod sencami gornjegrajskih hiš ni več tujcev. Misli se trudijo, da bi ujele reko, ki je daleč v čipkah pene ikon na obalah vročih ustnic. Ne zaradi besed, zaradi poljubov. Pretekle daljave v domišljiji privlačijo telo in nemočno hrepenenje za tistim pobeglim, ki se vrača samo od sebe.

Noč je temna in nemočna. Celo klopi molčijo in se čudijo nevidnim duhovom, ki so nekoristni, pač, nikdar ne bomo razumeli krogotoka narave. Mah na kamnitem zidu še vedno raste v valovanju in svežini zraka, ki prebuja zimo v krvi. Pomirja našo vznemirjeno notranjost in melanholijo, ki se vrača in vrača.

Sence trpijo za vrtoglavico, ki nas ohromi. Izgubile so vez med notranjim in tistim nevidnim, ki nas ves čas obdaja.

Njihove varljive zablode so minile. Tako ali tako lažejo v vseh jezikih. Nenavadno občutje golote prebuja slutnjo odvisnosti od teme. Oko zadrhti in v naglici v rumeni svetlobi vidi svetlobo plinske svetilke, ki obsije v led okovano ulico. V trenutku oko ujame sliko reke, roke in ustnic. Notranje ikone se tako branijo pred svetlobo zvezd. Pred minljivostjo, pozlato pozabe.

Prevod: Franjo Frančič

This entry was posted on 04/09/2015 at 12:27 and is filed under doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ). You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.

Comments are closed.