You are currently browsing the archives for September, 2015.

marijan grakalić: jutranji dež v Klanjcu

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Rad bi živel kot dež nad
zelenimi bregovi Zagorja,
prihajal bi z neba in poniknil v zemlji,
s čarovnijo vode bi se znova rodil v življenje.
V skrivnosti večnega krogotoka, sredobežnega kroga,
ki nikoli ne umre.

Nebo in zemlja sta sestra in brat,
oblaki so svatje, dež pleše v svetlobi prihajajoče teme.
Nevidno hrepenenje prihaja
iz višav v krilo zemlje, v pristanišče globine.

Celo Zagorje v kaplji dežja,
ta čaroben, poseben svet v razkošju jutra,
ki nam z melanholijo sporoča spet in spet,
da pravljic ni več.

Prevod: Franjo Frančič

marijan grakalić: zemun v sanjah

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Veter, ki piha čez Donavo, objame mesto z mrazom severa,
v  mraku prhnijo prsti, žulj zemlje je zaprt v skrinji sna,
prinaša hrepenenje obale reke, ki v izgubljenem odmevu sanja ravnico.

Krošnje v ulici Zelenega drevesa sanjajo svojo žalost,
v tišini hiše nemo bedijo pod modrino neba,
listje pada v gluho tišino, da bi svečano priklicalo mimoidoče.

V spancu mesta spijo ulice v vulkanu spomina na pozabljeno telo,
tema in urni kazalci sončeve ure, vladarice časa,
vse do jutranje zore, ko svetloba premaga ostre robove sveta.

Prevod: Franjo Frančič

romana brolih: aha

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Zaljubila se bom v nekoga,
ki ima čivavo
ali najbolj zmešanega mešanca.
Šestintrideset  bom  takrat stara.
Ne bo iz našega naselja, v katerem
fantiči, nabasani v džipu, vozijo počasi.
Kot da je hitrost za kmete.
Oni so dišeči, speglani, neslišni.
Sliši samo žvenket ključev.
Redki se razumejo v tenis,
samo v loparje se pa.

Prevod: Franjo Frančič

marijan grakalić: neskončno

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ponoči morje kuje zarote v globini brez zavesti,
ribe imajo strah pred kopnim, ko so brez zraka,
moški so zamerljivi brez pravega razloga,
ženske verjamejo, da imajo prav, seveda brez razloga.
Nas zagrinjajo naše mreže, brez milosti,
svet je ponorel, brez pameti,
na koncu bo vse minilo, s karmo ali brez nje,
nekdo drug bo princ, znova brez ljubezni,
in vse bo, tako kot je treba, v enem samem trenutku, neskončno.

Prevod: Franjo Frančič

marijan grakalić: prvomajska

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Prvomajsko kosilo me čaka, brizganec, kruh in malo graha,
igra, davno nekje izgubljena, zveni kot slaba, obrabljena šala.
Pozabljena sreča, ko življenje želelo je sanje v resničnost spreminjati,
takrat, nekoč davno, pred novimi ljudmi, ki v denarju vidijo edini smisel, izziv.
Obmolkni, jutro, mrak postal je vladar, življenje in čas peljeta čez nas,
nad telesi plodovi žalosti in nemoči usode, kot da je bilo vse odločeno nekoč prej.

Prevod: Franjo Frančič

marijan grakalić: ikone

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Vonj vlage se širi v mraku. Mesto se komaj vidi. V temnih meandrih rastejo nočna čutila. Zasije nemir in z umetno svetlobo patine razsvetli spomenike. Pod sencami gornjegrajskih hiš ni več tujcev. Misli se trudijo, da bi ujele reko, ki je daleč v čipkah pene ikon na obalah vročih ustnic. Ne zaradi besed, zaradi poljubov. Pretekle daljave v domišljiji privlačijo telo in nemočno hrepenenje za tistim pobeglim, ki se vrača samo od sebe.

Noč je temna in nemočna. Celo klopi molčijo in se čudijo nevidnim duhovom, ki so nekoristni, pač, nikdar ne bomo razumeli krogotoka narave. Mah na kamnitem zidu še vedno raste v valovanju in svežini zraka, ki prebuja zimo v krvi. Pomirja našo vznemirjeno notranjost in melanholijo, ki se vrača in vrača.

Sence trpijo za vrtoglavico, ki nas ohromi. Izgubile so vez med notranjim in tistim nevidnim, ki nas ves čas obdaja.

Njihove varljive zablode so minile. Tako ali tako lažejo v vseh jezikih. Nenavadno občutje golote prebuja slutnjo odvisnosti od teme. Oko zadrhti in v naglici v rumeni svetlobi vidi svetlobo plinske svetilke, ki obsije v led okovano ulico. V trenutku oko ujame sliko reke, roke in ustnic. Notranje ikone se tako branijo pred svetlobo zvezd. Pred minljivostjo, pozlato pozabe.

Prevod: Franjo Frančič

romana brolih: bodi

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Grem,
samo da ugasnem luč in poljubim psa.
Grem,
nocoj si izmišljaš scenografijo iz sna.
Grem,
podaj mi roko, dotakni se z ustnicami mojega vratu,
da pozabim tiktakanje ure.
Tik tak, tik tak, tik ob meni, prav res.
Tik tak.

Prevod: Franjo Frančič