zorica tijanić: objeta s tišino

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika

Dotakni se me z dušo,
zapelji osamljeno srce,
objemi s tišino moje roke.
Uspavaj mi noč z mislimi in
ljubi me na daljavo.
Vdihni me z vonjem
oceana, ko pluješ po
mojih spominih,
po biserno školjko se potopi,
ki mi je v enem pogledu
povedala za skrivnost
o mladeniču, ki obeta.
Dušo mi s hrepenenjem napolni,
pridi po prstih in me poljubi,
sprehajaj se po ulicah mojih,
ko sva sanjala objeta,
se zbujala radostna v tišini,
v svetlobi nemira.
Dotakni se me z dušo in
objemi z ovijalkami, uspavaj me,
ljubi me, ljubi v mislih.
Pridi nekoč z vonjem dežja,
v poznem večeru, brez vprašanj,
tako kot takrat, ko korak zastane,
srce  bije vse tišje, v dolgih urah,
ki ne štejejo minut.

This entry was posted on 16/03/2015 at 12:00 and is filed under doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ). You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.

Comments are closed.