You are currently browsing the archives for the day Ponedeljek, Februar 25th, 2013.

gordana stojkovska: sedem noči za mrtvo pesem

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Prva noč

Razmišljam … tema se zavleče v neizsanjana čutila. Prihajajo neznani koraki, prekopavajo ledino davno začarane večnosti. Kot puščice me prestrelijo vprašanja. Interpunkcijski znaki niso pesniški navdih. Spomini so … ohranjene slike v korenu razmršenih las.
Zavlečem se kradoma skozi lastno mehkobo, strgana, razgaljena in neskončno  tuja umiram, ne vem kolikokrat me žeja za neznanim …
Ni me v centru kroga. Svetlo sanjana laž si me lasti. Izza sna prepoznam obris pobegle sence preteklega bivanja. Kot slana kaplja polzim po strmini, nosim umirajočo celico izven krvotoka, kjer obstaja le kot bledi mikroskopski vzorec …
Tam, izza nočne tišine slutim sebe. Čutim … to deževno jesen.

Druga noč

Na nedotaknjenih stezah smo brez smerokazov sanj.
Pozabljene pege svetlobe prebujajo sumničenja.
Nekje za pozabljenimi vrati čakajo prašne police knjižnice. Želja je kot blisk.
Misel zdrsne v meglo. Tišina grize.
Pozabljene železniške postaje kličejo k vodenemu planinskemu čaju. Ob devetnajsti uri. Naslikane mestne ulice že davno spijo.
Vse to je povsem običajna zgodba lovcev tujih usod.

Noč po drugem dnevu

Besede ječijo na razpokanih dlaneh od dolgega čakanja. Včasih se potepajo, izgubijo smisel, preženejo kakšen glas in okrivijo za neskladje prihajajočih misli. Pa spet predrzno hitijo v iskanju zveze, da bi shranile svoj smisel.
Pokopljem razpadle veličine in vem, da bodo znova vstale, otresle ves prah ter se oblikovale v neke druge nespečnosti.

V pričakovanju četrtega jutra

Pozno je. Morda tudi ni. Noč je globoko stara.
Stari upi se rojevajo na ugaslem ognjišču pozabljenih dotikov. Grebejo in zavijajo, potem samo šepetaje zašumijo. Zmeraj drugače. Glasno jih preklinjam. Menjajo obliko in znova napadejo. Kot svinčene kaplje na okenskem steklu.
Sprejmem krivico in vem, da sem nekje zastala, izgubila korak, zgrešila pravo stran. A jutro znova prihaja v moje oči.

Peta noč

Prosim kožo zaljubljeno v belini odseva najinih prevar. Ta noč tu je nezvesta, strastna v predaji svojega obsijanega telesa, s svetlobo, ki se prebuja izza obzorja. Lahko bi naslikala neresnični hip groma v tvojih očeh.
Lahko bi postala nebo ali reka, lahko bi ljubkovala zvezdno stezo in zagrizla v rob lune … lahko bi ti zdravila vid z angelskimi dotiki ali pa bi te budila s hudičevim smehom.
Prekratka je bila najina noč, brez upanja je hitela k prepovedanemu jutru.
Kdo ve. Morda bi najini sinovi sprožili revolucije in spet bi se prelivala kri naših prednikov v naši bodočnosti. Morda bi zavita v črnino preklinjala to isto noč, ki jutri ni odprla duri.

Lačna noč

Prvi žarki prebijajo in praskajo površino noči. Postelja je že davno zakleta od hladu. Trebuh ji cvili. Tudi ta noč odhaja … nepovratno. Vse besede so izrabljene … puste.
Vem, da boš nekoč prišel, preden bo zasvetila zora, da položiš prezeblo dušo na toplo dlan upanja. Vse zlobne besede ti bodo odprle prehod in ponudile praznino pozabljenih pomenov. Ostala bom nedotaknjena s tvojo odsotnostjo … morda bom šele takrat našla glad za vse neizgovorjene skrivnosti.

Noč za pesem

Jalovo blodi tišina,
prah se že dolgo nabira po mizi,
na katerih že dolgo čaka
uvelo žito s smetano.
Ne čakamo te več.
Ta noč ni nikakršna priložnost,
da popravimo krivične poglede.

(prevedel: Franjo Frančič)