You are currently browsing the archives for Januar, 2013.

jože brenčič: odrešitev

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Obrišem umazanijo z besed,
oblikujem smiselne stavke,
pikrosti ne uspem odstraniti,
zavlekla se je v vsak naglas.

Zarjavele trobente so nasilne
in zvok zasidran v spominu,
toni pa rezki, ostri, neprijetni,
odmevajo v navideznem miru.

Vse besede pospravim v torbo,
nemirne se izgubijo v nesmislu,
mučna tišina zareže v prostore.

Potegnem že zmahano zadrgo,
ne uspem je zapreti pogledu in
na hitro odidem, ne da bi se ozrl.

jože brenčič: močvirje misli

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Da sem odšel pogosto sanjaš,
sam, mimo oken, brez slovesa,
molče stopinje moje spremljaš,
škripajoča sled je tvojega peresa.

Ustvariš si podobe tebi znane,
da spet odtrgam listič tu in tam,
vest raburkana te vsaka zgane,
neznana sila vleče me drugam.

Se skrb nikoli v sanjah ne konča,
odstira se pogled na čuden svet,
močvirje misli temno je, brez sna,
tavaš v strahu skozi gozd preklet.

Veš, najini obzorji sta se dotaknili,
mislil sem, da ti brezskrbno spiš,
rahel šum in veki sta se premaknili
kot val razburkan, mi v objem hitiš.

sara remžgar: v intimi

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

V neizrekljivem oboževanju in vpitju
tvojega imena,
si uspel pohoditi osamljeno vrv,
modro in rjavo, za ceno lastne poželjivosti,
zločinske naslade in nemara,
ljubezni.
V sveči in vonju tvoje brezmadežnosti,
igrivih objemov, toplote noči, za katero jočem,
da ne bi minila,
da ne bi vedela
za grozote, v katere je pahnila nedolžnost,
ogenj slepote, slo po izprijenem in nedosegljivem
v trenutku pripadnosti družbi in ločitvi od sebe.
Tako pa vpijem na vas, noči!
Da si oslinite očesa zvedavosti in napolnite
usta, nosnice, ušesa s pozlačenim prahom.
Ostani v meni še enkrat,
še nekajkrat pridi in me namili z nektarjem
blažene nevednosti.
Kje ste, slepe dlani?
V kup v naglici odvrženih ne-oblačil
se potopite in zadušite v sebi črva,
da ne pride še ura,
ko vstopiš.
Črnih dlani, črnih lesketajočih gumbov
in poveš,
da izjema je danes,
ko me vzameš in sprejmeš, dokler te ni.

sara remžgar: izbriše levinja okove

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Hrepenenje v stiski izgredov,
plapolajočih besed v soju tistih noči
praznih prostorov,
polnih izgubljenih kock iger na srečo,
praznih besed,
praznih ugrizev.
Pretegnila bi rešetke in črnino in hišico v rožnatem plašču,
v kateri me čakaš, me ljubiš,
za katero je pesem v savani in voda med čredo odžejanih.
Rjavo, povsod rjavo in leseno,
z majavimi vzmetnicami, ki spremljajo
najine zvezde in roso, ki zadiši
v soju jutranje kave. Tune. Cigaretnega božanja.
Dotika spodnje ustnice in mehkobne iskrenosti,
kot da jutri izgine,
kot da včeraj oživi.
V levinji ostane izgovor
in srebrnina snežink zasneženih otrok,
angelskih kril, ki sva jih risala takrat,
takoj, stoje,
ob oranžni ograji, oranžni odeji.
Strah, da odideš v zasneženi nikdar
in izbrišeš okove
na okrvavljenih zapestjih mojih
in na stopalih tvojih otrok.

sara remžgar: odhajaš

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Za sabo puščaš cigaretne ogorke,
omamnost svežine suhih predalnikov
srednješolskih iskanj
v klopeh z metulji
in prelomljenimi krili poslikanih teles.
Tvoj vonj po rdečini in marmornati vročici
objemov, tipanjem za goščavo nevednosti
in pozabljenjem
tebe, ki odhajaš iz sanj.
V blaženi mehkobi bombaža iz sive modrine
in štirih črk zmagovalne izpovedi (nike),
izšel si v zmečkanem ostanku v fotografiji drugega,
ki ga ne poznam.
In oživel si iz pekla ponovne vprašaje,
ki želijo v retrospektivo izgub,
spolzijo mi v stotere prestrašene, neprepričljive krike,
nazaj!
Vendar ni sivine na mavričnem svodu,
na snopu svetlobnega žarka,
kjer sediš v svojem zlaganem obredu očiščenja,
kot stari, izkušeni modrec,
in braniš mi, da pomaknem se bližje.
Da te želim, želim!

jasna janež: sneži

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Sneži. Sneg pada v
kosmih. Mraz para kristale
belih svežnjev.
Vse je belo. Sneženo.
Narava belo spi.
Da si odpočije.
Ledena lepota sije.
Sneg se blešči in miruje.
Leži na mrtvi zemlji.
Mehki žarki svetlobe
pronicajo skozi lubje
bukve. Drevesa so odvrgla liste.

jasna janež: megla

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Rahljam meglo,
jo zračim, objemam, mečkam.
Spletem ji kitke.
Okoli vratu zapnem ogrlico.
Noge oblijem s sandali.
Telo prekrijem z belo rjuho.
Na rahlo jo poškropim s parfumom.

jože brenčič: dotik obzorja

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Toplo te ves prevzet objamem,
preseneti te spontana gesta,
na uho mi šepneš, naj ostanem,
da je naprej odprta gladka cesta.

Sva stopala po svetli rožni poti,
nemirna sva v samoti tej ječala,
šum valov in veter naju ne zmoti,
ko sva valovom silnim se predala.

Čeprav do tja še vodi medla gaz,
spet strastno nanjo se podajam,
povsod in vedno vidim tvoj obraz,
kamorkoli greš, s teboj ostajam.

Pogled se ustavi na gladini morja,
kamor misel v neskončnost seže,
kjer se sanje že dotikajo obzorja.
ko tišino le ljubezni vzdih prereže.

jože brenčič: ogledalo

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Volnene rokavice so tipale za toploto,
dotiki še prepojeni s trenutkom misli,
obliž na grehu, je še veliko večji greh,
z rdečo šminko si skrila sled  poljuba.

Gibanje med plastnicami je zahtevno,
spet spopad s preveliko ekvidistanco,
moj zimzelen pa zeleni v mrzlih dnevih
in njena lepota mi je narekovala pesem.

Kdo se trudi umazati nekaj tako čistega?
Kot da ni meje s sanjami in resničnostjo
v pesmih rišem svet s kričečimi barvami
in se res trudim, da ne bi  ugasnil sonca.

Oblekel bom črno obleko, barvno srajco,
si zavezal rumeno kravato z biserno iglo,
obul rumene čevlje z rdečimi vezalkami,
zrl v oči, da se bom videl v tvojih zenicah.

Nosiš masko, da ne bi opazil ranljivosti,
spet se skrivaš za zaveso ravnodušnosti,
oblečena si v rdečo oprijeto letno obleko
in bojim se, da razum ne bi preglasil srca.

miodrag jakšić: slovo

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Pusti pozdrave za slovo,
ko mi z roko pomahaš za odhod,
dovoli mi dva metra tvojih čustev,
da jih enakomerno razporedim
za naslednje dni.
Da mi prikličejo nasmeh.

(prevod Franjo Frančič)