You are currently browsing the archives for Avgust, 2012.

sara remžgar: tebi, ki boš prišel

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Vedi, da se moč in pogum
okrvavljene ženske
merita v solzah.

Zate, naj bom telo,
skozi katero pronica
srebrni sij medeninaste lune in se te oklepa.

Naj bom posoda,
daljna in dišeča;
iz nje zajemaj do izvira neusihljivosti.

Naj bom beseda,
ki se od zamazanosti črnine
otepa praznih prostorov lastnega ustroja.

Naj bom melodija,
saj te s perutmi otroškega angela
pritegnem na pot nedolžnosti.

Naj bom neizgovorljivo
in nedoumljivo,
da bova skupaj, ljubi moj,
razgrinjala satenaste pljuske,
razdaljo med dvema osamljenima vzdihljajema.

sara remžgar: uglašena minljivost

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Sijaj dneva skoraj zabriše
sledi večnega popotnika
do stebla,
pod katerim sem si privoščila
počitek.

Meglica bivanja se zdi,
kot da nikdar ne bi okušala
pekočih kamnov
zavisti, pritiska lažne resnice
in krikov.

Kmalu bo pesek prešel
pod izvirom v vdolbino
in se napojil njene
sladke bridkosti.

Ko pade mrak
bom počakala nanj.
Odpeljal me bo do krvave reke,
oblil bo moje telo
s svojo zamazanostjo
in presegajočimi oblinami.

Pritegnil me bo v svoje rane
in zaprl cvet navidezne toplote.
Minljivost bo zapela
svoj vrisk,
enega izmed najčistejših človeških glasov

in se v silovitem sunku trenutka
pogreznila v pozabo od tega sveta.

sara remžgar: roj

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ob koncu dneva,
se besede zaprejo v svoje škatle brez rešetk
in začnejo prebirati neme odtenke barvnih krogov,
ki so nevede postali poslani v življenja naivnežev.
V enem samem snopu se val svetlobe in insektov
zapodi z močjo Božje jeze v obraz tistih,
ki nosijo očala in pisane srajčice brezpomembnosti.
S trnjem ostrih robov svežine in blaginje se roj
napaja s peščenimi naplavinami fizičnih odprtin.

Vem, zakaj ste tukaj, neusmiljenke.
Od daleč, od ladje na morju,
od konjenika na hribu,
pričakovala sem vas.
Pridite, povabim
vas

na kelih iz mete in grenčine, oboje napaja
mojo teraso in se ji posmehuje.
Pridi, skupek insektov.
Pridruži se nam,
kristaliziranim.
Pridi.

sara remžgar: preživeti

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Zdaj. Tukaj. Tako.

Otrok moj,
da se dih razlega v nemem kriku
mesečeve noči,
ob vzvalovanju znojnega telesa,
in kar je od njega še ostalo

se skriva v dlaneh
poškropljenih z belino materinega mleka.
Da bi zopet prišel oče
in prijel otroka in luno in poslušne zvezde
v objem, vzpenjajoč se
po zelenih pašnikih dni,
ki se lesketajo iz zore v tunel.

So podobe in minejo
v grozečem kriku nemoči,
s slutnjo razčlovečenja in Božje sodbe.

O mati,
da bi prišel oče s svojim ščitom
iz sanj in jekla.
Da bi izvlekel črička, ki se je ujel
v tančicah svojih polnočnih gostij.
In mu dal zasvetiti
še enkrat, še nekajkrat.

sara remžgar: vrata

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ob spoznanju življenja plemenske ptice
mi srce zadrhti
in v ustih se naberejo
mehurčki milnice napoja.
Niso mogli vpiti,
kajti zatrli so njihovo seme
prežemajoči dvomi strupenih blebetanj.
Zvok joka in olajšanja
se zaduši zaradi lenih
prstnih odtisov.
Izpovedi srca se potuhnejo
na dno mavričnega tunela,
skozi katerega se prestreči more
žarek toplote.

Stojim pred vrati, potrkam, pozvonim.
Čakam.
Morda me obišče posoda blagoslovljene vode,
ki bo v enem dihu izprala
vse rdeče in zelene barve, vse ostanke školjk in morskih zvezd,
vso ničvredno navlako s peščene plaže
navideznih …

jadran srebernik: na koncu besed

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ko so izpovedane že vse besede,
takrat nastopi molk teme.
Tam v daljavi daljni medlo svetijo luči,
prinašajo odmeve doživetij.
Tukaj v mraku pa ni več besed
in misli – nepovezane sence.
Vse ljubezni in vsa sovraštva so
bila že izrečena.
Tu na koncu vseh besed ni nič.
Tudi samote ni in ni strahu, veselja ni
in ni upanja in tudi ni trpljenja.
Tu na koncu vseh besed ni niti bivanja.
Tukaj si samo še … ti.

veronika šoster: trenutek zmagoslavja

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Trenutek zmagoslavja
je Schrödingerjeva mačka, ki mirno prede niti življenja in smrti –
vedoč, da so iz istega klopčiča.

Če dvignem pokrov, ne bo več ne nje ne nas.
Samo še mogočen ogenj sredi votline,
kjer po stenah prežijo sence.

(Platonu)

milena sušnik falle: pobratena s tišino

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Tako dolgo se že sprašujem …
o občutljivih popoldnevih,
gostih poletnih večerih julija,
okrašenih s spiralnimi rjuhami
drobnih nebesnih znamenj,
prehodna ležišča moje samote,
tiha brezimna pribežališča
hrepenenj votlih glasov
skozi odrinjena sanjava leta -
odmevna vsakomur
na svoj način –
da začenjam dojemati
minljivost miline kot obledel
kalejdoskop tankočutnosti,
izgubljeno raven plimovanja
skritih zalivov oceana življenja,
kjer se znova in znova
kiralno prepirajo zame,
umrljiva poletja.

Tako dolgo se že sprašujem …
… pobratena s tišino,
da besede pomenijo
izničenje stvari,
odrezan prag labirintu
prividov sanj,
ker si upam
skozi svoj čas agonije,
radovednih oči
gasiti zublje duše,
neodrešeno verjeti
v pogrešan letni čas,
toplino milostnih sledi
voditi na ruševine sna,
kot zadnji način zavetja,
pod okriljem smiljenja sebi;
brez sonca v grlu,
skozi praznino stvari,
snubim poletna razodetja.