You are currently browsing the archives for Maj, 2012.

slobodanka živković: preslišano

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

ponovno
sesam žile iz besed
ki so podobne
meni začarani
obešene
okoli vratu
tišine
preden sem
preslišano
postavila v pesem

prevod: Franjo Frančič

slobodanka živković: poezija

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Edina, ki jo kličem,
edina, ki mi ni opravičilo,
V pravem času je bila ob meni,
Z menoj srečna in nesrečna.
Povsod okoli mene kot zrak prozorna in neopazna,
potovala je z mano po svetu z enako zavzetostjo,
vedela, da obstaja, dokler obstajam.
Nikoli ne bom vedela, v čem je tu smisel,
ali je to le moja obsesija.
Edina je, ki me bo odpeljala
v oko večnega pogleda,
da izginem kot vrtinec dima,
ko najbolj verjamem, da sem tu,
me je vse manj.

prevod: Franjo Frančič

slobodanka živković: v imenu naroda

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

kdo je uročil
rojstvo za čudež
da počnejo
tam kjer so
po teoriji relativnosti
in gravitacije
presenečeno vznemirjeni Prometej
ateisti in verniki
sanjajo svet
na račun človečnosti
v imenu naroda

prevod: Franjo Frančič

slobodanka živković: javna pesem

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Med dvema bolečinama,
v noči, ki ne more obstati brez bolečine,
zbiram svoja slepila,
odrekam se besed molitve času,
ker v tej globoki zarezi sečnji sna
nemočno čarajo poetike,
ko o tem molči naša skupna ptica.
Nemirni svetli krog
obiskuje nebeške zablode
in krade zvezdni dež,
ker vsak spi v svojem svetu,
a svet je izven njega.

prevod: Franjo Frančič

matej krajnc: smoke gets in your eyes

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Danes mi morate oprostiti odsotne poglede.
Krmežljav sem,
tipkam slabše kot Richard Clayderman
in v zbirki plošč ne najdem cedeja
Elvis For Everyone,
spotikam se ob PEZ-figurico Shreka
in tudi kitare ne najdem.

Danes mi morate oprostiti,
jutri in naslednjih dvajset let
pa bom rad spet
sekal grmovje za hišo.

ivo frbežar: peter (iz cikla kdo me je videl)

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I

Takoj se vrnem, je dejal Peter.
Barbara je stala ob oknu in kadila cigareto.
Potem je slekla plašč in se vrgla na posteljo.
Snela si je uhane.
- Videla sem luč pri tebi in sem vstopila, je dejala Petru, ko je ta prišel iz stranišča in zavil v kopalnico.
- Zvečer te pričakujemo v Plečniku.
Boš utegnil priti, čeprav ti je umrl oče?
-Ne verjamem, da mi bo uspelo, je zavpil Peter v odgovor.
Nahitro se je oprhal in že je stal pri postelji.
Barbara je ležala v čipkastem perilu, ki je bilo letos moderno in se nasmehnila.
- No, sem ti všeč v temle?
- Poetično je, ji je odvrnil.
- Ne dolgovezi in pridi brž k meni.
Tvoji prsti so kakor ogenj.
Prav sredi ljubljenja ga je v zadnjici zapeklo.
Že drugič ta teden.
Bila je neznosna, žgoča bolečina, ki se je širila v bok in med noge, da mu je postalo skoraj slabo.
Zavalil se je na bok.
K sreči je bolečina počasi ponehala.
Upam, da se tole ne bo ponavljalo, je pomislil.

II

Zvečer se je vendarle odločil in oodhitel v center mesta. V Plečniku ga je družba že čakala.
V zakajenem ozračju so prijatelji, večionoma so bili študentje, kot običajno delali načrte in se dogovarjali. Tudi praznih steklenic je bilo že kar nekaj.
- Tokrat hočemo šokirati publiko.
- Matjaž ima super idejo, je hitel pojasnjevati Vito.
Tokrat ne gre za predstavo.
Gre za pravo potovanje v vice, haha.
V deželo belega in črnega.
To bo multimedijalni projekt. Vse mesto se bo bleščalo od učinka materije in duha.
Povem vam, to bo projekt vreden 21. stoletja.
Popolno umetniško delo.
Železne palice in meso.
Matjaž je že vse skonstruiral. Petnajst do osemnajst metrov visok stolp iz železnih palic. Rdeče pobarvan. Statika štima. Retrogardizem je mrtev, prihaja nova doba, nova umetnost.
Montaža tehnike in človeka.
In na vrh stolpa bomo privezali truplo.
Stolp bo stal ob obrežju Ljubljanice in obvezno ob prometni ulici.
Zvoki množice se morajo mešati z ropotom vozil, bobnenjem tovornjakov.
Milanova pesnitev z glasbeno spremljavo, ki bo vključena v projekt, bo prihajala v slogu futuristov in zvočnikov ob truplu. Preglasiti mora hrup ulice.
Priti mora do valovanja.
Materija in duh se bosta tresla v enakomernem gibanju.
Otopelost čutov mora potencirati do nesznosnosti, odrevenelosti, neskončne tišine, sovraštva.
- Potrebujemo truplo, je dejal Vito, kako je s tem?
- Ni problema, podkupimo koga v mrtvašnici.
V stolnici je zvon odbil polnoč.
In tedaj se je oglasil Peter:
- Fantje, truplo vam preskrbim jaz, saj veste, da mi je sinoči umrl oče.
In potem so fantje prišli.
Po truplo.
In dejali Petru, da dobi honorar.

IV

- O, to si ti! je rekel nekdo za Petrovim hrbtom.
Bil je to tih prijazen glas.
Peter se ni hotel obrniti.
Takoj je vedel, kdo stoji za njegovim hrbtom.
- Torej tak si ti, Peter, je dejal glas.
- Bedak.
- Ti je težko, je bil glas vztrajen in hinavsko sladek.
- Seveda mi je, ampak kaj to tebe briga.
Izgini.
- Če ti je težko, je nadaljeval Zlodej, moraš pogasiti notranji nemir  – laže ti bo. Greva na pijačo, se boš takoj bolje počutil, je cvirnal hinavski, hihitajoči se glas.
- Bedak. Izgini.
- Že prav, že prav, pa skoči pod avto, mogoče ti bo potem laže.
Haha.
Jezen se je takrat Peter obrnil in se stresel.
Pred njim je stal nekdo brez rok in glave in v hipu izpuhtel.
- Tiboga, je dejal Peter in res globoko potegnil iz steklenice.

V

Peter se je nenadoma odločil, zgrabil plašč in oddrvel po stopnicah navzdol. Nervozno je odklenil avto, sedel in z vso hitrostjo odpeljal.
- Samo da pridem še dovolj zgodaj, je razmišljal med vožnjo proti centru.
- Očeta moram dobioti nazaj, pa naj stane, kar hoče.
Nervozno je prižgal cigareto in še bolj pritisnil na plin.
Ko je pripeljal do šentjakobske cerkve, je že zagledal stolp.
Za ograjo ob Ljubljanici je parkiral in oddrvel proti stolpu. Že od daleč je videl tisto, česar se je bal. Po stolpu so plezali prijatelji, na vrhu je bil pritrjen škripec in pravkar so z njim dvigovali truplo.
Ob vznožju množica firbcev.
Zagledala ga je Barbara.
- Pridi, Peter, super je, mislim, da bo tole bomba.
Obrazi ljudi so bili obrnjeni navzgor.
Peter je obstal in nemo opazoval delo prijateljev.

In tedaj se je nenadoma zaslišal krik, vrv se je utrgala in truplo je začelo padati in se obračati v zraku.
Zdelo se je, da pada celo večnost.
Filmski trak se je ustavljal in trgal.

Ko je truplo priletelo na tlam je tako močno udarilo ob asfalt, da je iz belega mesa brizgnila kri.

*Op.: Plečnik; nekoč znan ljubljanski lokal poimenovan po arhitektu Plečniku, kjer so se radi zbirali umetniki in študentje.