Glej kako se oblaki razpršijo
reke v struge nazaj drsijo,
kot da angeli pojo,
nevihta potuje mimobežno.
Ogledalo pač ne laže
v meni vse je več resnice
in vse manj krute bolečine.
Vem, bila je prividov igra,
presekala bi če, da me ne bi zaobjelo,
čas mineva in me brani,
razlog je, da potujem še bolj vase.
Nevihta potuje mimobežno.
prevedel: Franjo Frančič