Strah pred možnimi posledicami reže ostro mejo med imeti in doseči.
Sol spontanosti se zlije po preteklosti žilah in ves o jalovi zadržanosti
je priča o pobegli lepoti.
Ponovljeno je neizrečeno.
Pregorela svetloba.
Življenje, ki mine v strahu prepoznega
spoznanja.
prevedel: Franjo Frančič
Prične se obred dvorjenja: parfum dvori dekolteju, rože zavitku peciva. Zobato sonce podčrtava premočrtnost predsodkov.
To, kar bi rekla, krči zvenenje in lirsko konstrukcijo.
Veter ljubi celofan.
prevedel: Franjo Frančič
Kot takrat, ko ugasneš luč,
še vedno odsev svetlobe v očesu …
Volja nima nič s tem.
prevedel: Franjo Frančič
Glej kako se oblaki razpršijo
reke v struge nazaj drsijo,
kot da angeli pojo,
nevihta potuje mimobežno.
Ogledalo pač ne laže
v meni vse je več resnice
in vse manj krute bolečine.
Vem, bila je prividov igra,
presekala bi če, da me ne bi zaobjelo,
čas mineva in me brani,
razlog je, da potujem še bolj vase.
Nevihta potuje mimobežno.
prevedel: Franjo Frančič
Stojim v temi
sprašujem se
kam
nebo se odpira
Veliki voz
vstopim
igra se prične
na vse ali nič
še vedno tema
in v njej
Nič
vse je že bilo
ali še je
prevedel: Franjo Frančič
Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Kje naj najdem steze
Začrtane v zemljevidih napak
Po dežju po trnju
Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Dovolj sta dve kaplji
Da se osvežiš
Ni potrebno vse Sonce
Za našo lastno srečo
Ni potrebno razkošje
Za našo odrešitev
Koga naj vprašam
En sam kamen
Nekoliko ptic
Eno nebo
In malo notranjega miru
Koga naj vprašam
Kje je ta pot vrnitve
Pod slivo ali pod akacijo
Iščoč se
Iščoč svojo notranjost
Našega obupa
prevedel: Franjo Frančič
Pred zoro, ko je najbolj temno, v nedeljo,
sklonjen nad belino papirja, zastanem.
Mrk in namrgoden kot ostareli volk,
v hladu in temi jazbine, posvečeno in
potrpežljivo do neskončnosti ližem odprte
rane.
Zastanem in celo večnost molčim.
A o tebi sem želel govoriti.
(iz knjige Nenajavljeno kot smrt, Banatski kulturni cenatar Novo Miloševo 2011)
prevedel Franjo Frančič
Zamegljeno je pred dežjem, poslušam glasbo, čutim nemir, življenje je tu pred menoj, naj ga lovim ali naj se prepustim mirnim, počasnim udarcem srca, listom tišine?
Naj dovolim presežek molka v neskončno globino sebe ali naj kot običajno plebejsko sproščen verjamem, da tisto, kar prihaja, ni odvisno od mene.
Dvom je začetek literature, literatura je ubesedeno in materializirano premišljevanje o življenju.
(iz knjige Nenajavljeno kot smrt, Banatski kulturni cenatar Novo Miloševo 2011)
prevedel Franjo Frančič
