You are currently browsing the archives for Januar, 2012.

ivo frbežar: ona (iz cikla kdo me je videl)

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I

Valovaje v rahlem vetru.
Zibanje.
Če si s pogledom objel oblino tega kosa zemlje, si jo občutil.
V srcu.
Občutil to valovaje, veter.
Sivi lasje so ji božali lice. Na zavetrni strani.
Njen pogled pa je božal tisto valovanje. Stala je sredi žita in z roko gladila težko klasje.
Oko ji je zdrsnilo tja proti Svetemu Vidu.
Kmalu bo zvonilo poldne. V zraku je migotala poletna vročina.
Ničesar ni več čutila?
Pač
Toploto zemlje, duh po žitu.
Lahen vetrič je lajšal bolečino v križu. Kako mu je bila hvaležna.
Nikogar ni bilo blizu.

II

Vročina ni pojenjala.
Postajala je zatohla. Nevarna. Tudi ptic ni bilo na spregled. Nekam so se potuhnile. Te ptice. Potihnile. Pobegnile.
Veter je počasi zamrl.

III

V stari ključavnici je škrtnil ključ.
Velik, obrabljen.
Skozi mrakobo je stopila k sodu. Tistemu na desni. Sklonila se je in podstavila štefan pod pipo. Rahlo je zacvilila, pipa.
Vedno rahlo cvili ta njena pipa. In potem se je vsulo.
Zažuborelo.
Rubinasto vino je napolnilo steklenico.
Ob steklu malega okna je popravila velikonočni križ iz starih, že orumenelih oljčnih listov.
Tako iz skrbi in ljubezni.

Skrbno je zaklenila.
In odšla po stopnicah navzgor.
Mimo pušpana.

IV

Tista njena obla zemlja.
Če bi bila moški, bi jo občutila kot žensko.
Tudi gladina klasja je bila obla.
Za božanje rojena, spočeta.

V

Ko je prižgala petrolejko, je mehka svetloba zaplesala po izbi.
Stara omara.
Križ na njej.
Miza.
Na mizi lesen krožnik.
Hlebec kruha, nož.
V kotu Jezus. Na križu. Ob njem njegovi.
Pogledi so krožili po izbi.
Vzela je hlebec v roke, ga pokrižala in si odlomila kos.
Kristus ga je vedno odlomil, nikoli rezal, je vedno dejala.
V ustih je bilo polno okusa. Okusa valovanja žita, je pomislila.
Okusa po puhteči zemlji.
Natočila si je kozarec vina iz onega soda pri vratih.
Gospodarjevega soda.
Bil je okus zrelega grozdja, v tistem vinu.
Potem je snela s stene stari rožni venec.
Noč potem ni bila kratka.
Njene noči niso več hotele biti kratke.

VI

Naslednji da je bil nedeljski.
Po maši je vsako nedeljo odšla v gostilno.
Na domačo juho z rezanci.
In kosom mesa.
In kosom kruha.

Drugače sploh ni bila nedelja.

VII

V migotajoči vročici so žene druga ob drugi molče hitele.
Slišati je bilo le šelestenje pšenice in rahel zvok srpov. Klasje je padalo in se pod spretnimi rokami spreminjalo v okrogle snope.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Belina v trepetajoči vročini vročega julijskega dne.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Brez besed.
Brez vetra.

Potem so posedli. V senco.
Založili.
Rubinasto kiselkasto vino je spralo prah in vročino v grlu. Blagodejno je ohladilo razbeljena lica in pekoče dlani.

VIII

Po stopnicah je odšla v kaščo.
Odpahnila je malo okno.
Svež veter je pogoltno planil v notranjost, rahel prah se je dvignil s tal.
In potem je z roko zajela zrnje v merniku.
Ga dvignila in med prsti spet spustila.
Da se je vsulo oblo zrnje.
In med prsti je teklo oblo zrnje kot življenje.

Teklo, teklo in se mešalo s svetlobo.

Opombe:
štefan: posebna starinska slovenska steklenica za vino (2 litra) oz. posebne oblike, ki pa je še vedno v izdelavi in uporabi na podeželju (razen na Primorskem)
pušpan: pogost okrasni grm na slovenskih vrtovih; (=>Buxussempervirens L.); sredozemski grm iz družine pušpanovk (Buxacae), s svetlečimi, usnjatimi listi, okrasen grm, za šopke, vence; v Sloveniji se trad. uporablja za škropljenje mertve osebe v krsti ali ob žari
rožni venec (v dolenjskem narečju = roženkranc, paternošter, molek): na vrvici spet venec jagod, s katerimi verniki štejejo molilne obrazce, verjetno iz šivaističnega hinduizma prek budizma in islama prešel tudi v krčšanstvo.
„založili“ < založiti. V dolenjskem narečju nekaj pojesti in ob tem popiti vino („…mal’ založ’ in mal’ popij, da boš k seb’ pršu!“)
mernik: sicer merska enota za žito (ca 30 l); drugače lesena posoda podobna škafu za merjenje in shranjevanje žita

milena sušnik falle: sprostrto čez sebe

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Zimsko jutro
klešči votel čas,
prazen kot rokavica
iz snete roke,
vidno prepleten
s temo v svetlobi,
po plahutanju jate črnih vran,
tesnobno zaznan,
neobetaven,
odet v prah
mojih davnih
odljubljenih cest –
razdvojenih
v daljavi,
občutenih v telesu.
Začetek dneva
odpira vrata,
stopam vanj,
bledih ustnic
z ugrizi molka,
razprtih zenic
pričakovanja,
tekanja od ure do ure
do slasti večera –
ponarejeno pozlačene;
jutro modrost dneva,
stopinja iz stopinje,
vsebolj oddaljena,
zaznamovana
kot dovtip rane,
nikoli zaceljene v mojem mesu.

(iz pesniške zbirke Tempus fugit – Čas beži)

matej krajnc: enajsta stran

posted in: humoristična lirika, prozna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Stran s temle Krajncem,
on nosi klobuke,
sloka pojava je,
a to ni dovolj,
da bi ga jemali resno.
Lejte, grizlja čips,
fotografira se z Daleom Watsonom,
kar nikakor ni zapisano v ustavi,
niti kako drugače požegnano.
Obesimo ga!

franjo frančič: kako lepa je uršlja gora in kako daleč je do solin

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika - Komentiranje izklljučeno

Besede vse prevečkrat zgrešijo, kot da ne morejo pričarati barve, časa, vonja, občutja, svetlobe in bolečine, sprašuješ se zakaj in zakaj jih znova in znova kličeš, niti opaziš ne, da prihajajo same, vdih in izdih, rojstvo, življenje, smrt, telo je utrujeno in izrabljeno, a misli mlade potujejo v pokrajine spomina, prepletajo se kot niti, tkejo podobe pozabljenih sanj, v tvojih očeh je bilo morje, v dotiku mir, tvoja lepota me je oslepila, tvoje izdaje so postali noži, v jezeru krvi sem plaval in noč za nočjo tipal za teboj, ko si se ljubila z njim, klovn potepuški, pajac na žici, brez oklepa in meča, praznih dlani ne kličem te več, ne pišem ti, kot tisti star pes se zavlečem v senco krošnje, v pozlato pozabe in te preklinjam pred oltarjem večera, ki tiho ugaša v utrujenem soncu srca.