You are currently browsing the archives for December, 2011.

milenko strašek: ko poreko mi za moje gmajne

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

ko poreko mi za  moje gmajne, laze,
se v steber spremenim, očaran,
zakadim se brezumno v robidovje,
nikoli prevaran, nikdar izdan,
se v roso odenem, za vaze
rož si natrgam iz trave visoke,
debla objemam, njih široke boke,
veje občudujem, kraljevske roke
in v malinje rinem, ljubim travne klase,
od sonca sem pijan,
a glej, nestrpen sem, na mesec mladi čakam,
na opoj, na luč prihajajoče srebrnine,
ki prešine v poznih urah gmajno,
laze obliže, jaz pa se na pot napravim,
rahlo mokro od mesečine, neprespan
in k tebi, debiče, v kamro zaidem,
vem, da ti slika moja je pred očmi plesala,
vem, da v gmajni, v lazih, nisem bil zaman,
vem,
kar ostal bom tam,
z vonjem trav, pri tebi …

zakaj, bučka, resnici ne kupiva spodobne srajčke?

(v prosincu, devetega leta)

milena sušnik falle: prepričanje

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Z ranim jutrom
se vrača svetloba,
negibna drevesa,
ki so zvezde nosila
zašumijo …
Skozi rešeto usode
dan raste
po starem,
kot da so pozabljene
vse skrivne besede,
kot da ne iščemo
razbitine obrazov
dobro poznanih,
dobro zapomnjenih …
zora postaja svetinja
samo zato,
ker jo potrebujemo.

(iz pesniške zbirke Prozorni kristali jutra)

milena sušnik falle: vsekrog

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Obseg človeškega napuha
mnogokrat preseže daljavo
lučaja kamna,
ker nikoli nismo tisto,
kar mislimo, da smo
v nihanju samega sebe –
namesto strpnosti trosimo
slamnato samovšečnost
po dnu ali vrhu vsakdana,
bredemo v plesni in mahu
utripajočega pulza nečimrnosti –
za rahločutnost
prostora ni.

Toliko votlo lepega
zaobjema spravljivost,
krepi kremen primika v dalj,
z drobci kreše iskre slepila;
lastne sence tepta,
oddaljuje sočutne korake,
trga verižice toplih besed,
katerih izpraznjen zvok
zapoveduje molk,
ki ognjeno prasketa,
z žarečim ogljem tišine;
ne, to ni zaznava vetra –
veter hladi.

Vsekrog  obledelih smeri,
neprosojna lupina,
iz katere se ne vidi sveta
preprostega zadovoljstva;
marsikdo od nas
se ne zna prepoznati
v bližnjem cvetu
ali podobnem ogledalu;
treba je razumeti,
da končna višina ne obstaja –
ni druge možnosti
za doseganje neba,
razen osebne rasti.

matej krajnc: dolga pastorala

posted in: humoristična lirika, prozna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Izidor ovčice pasel
in potem se je naenkrat spomnil
in vzrojil:
dovolj imam ovac
in ovc,
enoličnega blejanja
in igranja na piščal.
Samokontrola črede,
kje je?
Pastirski blues
brez bottlenecka?
Texas Alexander
se me je odrekel.
In vse pastirice, ki sem jih ljubil
odete v gozdna oblačila,
so se oblekle v umetna vlakna
in šle živet med urbane ljudi.
Izidor ovčice sežgal.

ivo frbežar: zalika (iz cikla kdo me je videl)

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I

Spominjala se je Zalika pripovedi svoje stare babice.
Da so bili ljudje včasih strašno hudobni. In da se je bog zato hudo ujezil.
Pa jim je poslal dežja, da jih potopi.
In je deževalo.
In je deževalo.
Dneve in noči …
Štirideset dni.
Najvišjim planinam si komaj mogel videti vrhe iz vode.
In nihče se ni rešil, razen starega Noeta in njegovih.

Stari Noe pa je molil in prosil boga, naj bo milosten. In Bog ga je uslišal.
Preko neba je naredil mavrico …
V opomin …

II

Tudi pozimi, ko je brila burja kot rezilo prek ravni, ni bilo tako pusto in hladno kot tistega jesenskega dne.
Mrtva tišina ni pustila, da bi človek dihal, da bi slišal šum živali pod listjem. In potem si je skupaj z deževnimi kapljami pričel utirati pot skozi odprtine.
Mrak se je začel dvigovati in polniti kotanje in pustinje.
Posebej doli v Dolu, v Velikem grabnu, kamor je skočil nekoč, kot so ljudje dejali, mlad vojak stoječ na straži. V tisti gosti megli, mraku, ni bilo razbrati prav ničesar.
Le reka je doli v svojih vdolbinah šumela vedno enako.
Vedno enako.

III

Ko je bilo Zaliki šestnajst let,
ko je bila lepa mlada, kot češnjev cvet,
ko lepše takrat ni bilo daleč okoli – je odšla.

In potem je minilo leto in pol.
In tedaj se je vrnila Zalika.
Z detetom v naročju.
Ni jokala.
Le lica in oči so ji ostala mila kot nekdaj.
Ni več jokala.
Le na licih je ostala solzna sled.

IV

Spominjala se je Zalika davnih dni, ko je štela še deset pomlad.
Ko je ob večerih sedela v travi.
Naslonila je svojo glavico na roke in sanjala s široko odprtimi očmi.
Prisluškovala. Takrat je silna radost polnila njena nedra.
Takrat je bila večkrat vesela kot otožna.
In si je zapela.
Opita z duhom timijana.

V

Dejali so vaščani, da doli v Velikem grabnu, tam, kjer prične se mokro polje,
tam, kjer se začne močvirje,
tam, kjer so rupe, ki ob povodnji narasto,
je nekoč mlada kmetica vanje z voli zapeljala.
In so še dejali, da je niso našli mesec dni.
Ne nje, ne ojnic, ne voli.
Mesec dni.
In potem so sporočili, da so jih našli v dolini, v Krški vasi, kjer voda spet pridre na dan.

VI

Da, Zalika bila večkrat vesela kot otožna.
Mnogokrat je bilo čuti njeno pese.
Bila je mila, sladka njena pesem tihega večera.
Tako je nevede spodila ledeno sonce v črno noč.
Le tiha glasba je ostala v njenem dihu -
rosna duša v večerni čar ujeta.

VII

Tistega pustega jesenskega dne, ko je prenehalo deževati in ko se je veter malo polegel, se je doli, čez polje raztegnila mavrica.
Zalika je vzdrhtela.
Zgrabila je otroka in stekla. Naravnost tja.
Pritekla je v graben. Tam je klecnila in si ranila koleno.
Veje so jo tolkle po obrazu in rokah. Vendar ni odnehala.
Saj je bila mavrica čisto blizu.

Prispela je do močvirja. Vodje rupe ni videla.
Le v mavrico je gledala.
Izvlekla se je iz močvirja.
Samo malo mora še preteči pa bo tam.
In pri srcu ji je postalo toplo, zopet je čutila kri v žilah.
Zaplala je v mladem telesu.
Samo še malo.
Malo.
Samo še malo ….
stekla je med grmovjem tam ob robu zamolke razlite vode.
Tu nekje bi morala biti pot! Saj je vode samo malo.
Tam je vode samo malo.
Tam je zopet trava.
Pot… in jo bo dosegla… pot.
Pot, ki pelje spet domov …
In nenadoma je teman oblak, ves mrk in siv, prekril sijajno mavrico in hladno polje je postalo še hladnejše.
In vso deževno noč je zopet pihal veter.
In mnogo senc se je sprehajalo prek polja tja do roba, tja do Velikega grabna.

Skozi veter, mrak, je bilo čuti glas in jok in drhteče klice
… Mama, mama …
… mama,
mama …

VIII

Vsi so se bali tistega polja in rup.
Malokdo je zavil tjakaj, med tisto šibje.
Že veliko zašle živine in ljudi je utonilo ta.
Tudi voz z volmi in mlada kmetica nekoč.

IX

Čez mesec dni so kmetje našli mlada trupla prav v Krški vasi.
Mlada, bela, mokra lica so tiho spala.
In nihče ni videl.
Pod belo srajco so se prsi lahno dvigovale in mala ročica je podrhtevala v zlatorjavih laseh.

Opombe:
rupe: =>meandri, rečni rokavi; tudi ponikalnice, ponikalniške jame v katere izginja voda na kraških poljih
(rupa; narečno, dolenjsko, na močvirnem območju, ponikalniških jezerih kot je Radensko polje pri Grosupljem.

jadran srebernik: 17.12-17.14

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Eh, pa ta odločitev.

Kot da bi se zibal nesamostojno v vetru,
s smerokazi obdan v poti nenasitnega čevlja.
V smrekah ne vidiš nič, kar ne bi dajalo
nenavadnosti … Je pa to osnova vsake
dobre bikoborbe: ne delaj ničesar, kar
bik ne bi naredil tebi.  Ogabno, ti rečem.

Slika polnosti v enem samem prsnem otipu,
slika popolnosti v nočnem vzgibu, ki ga morda
nikoli ne bo. Res ne? Kaj pa vem, želja po žebljih
stopa, kot vrvohodec in fakir, ki uspevata
navdušiti široke ljudske množice. Kot Abel
in Kajn, Abel in njegova grupa.

Kakšna  neverjetna idila!

andreja jezernik: jesenski haiku

posted in: doživljajska lirika, haiku, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ležim pod ginkom
in se sprašujem,
kaj za vraga moram prinesti iz trgovine.