You are currently browsing the archives for November, 2011.

tea oršanič: pet stražarjev

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

prikradem se jim za hrbet.
sanjam.
prvič jih vidim takole, z zadnje strani.
zidovi pri skozizdrsu ne ovirajo barv.
meglica prodre povsod z vsem.
tudi skozi tkivo. z vsem.
/daj podnapise/
premetane črke.
meja.
tri, štiri, zdaj …
in se spiše:

nekoč, pred davnimi časi, je živelo truplo.
v svojem razpadanju sploh ni opazilo,
da so se žile že razpotegnile preko vseh meja.
da so se koreninsko razpredle preko prek.
meja.
nekega dne truplo opazi utrip v žilah.
izmisli si stražarje. postavi jih
pod oboke Nekočjehotelabitiljubezen.
ko srce še ni vedelo, da ni živo.
stražarji pa … v oklepih, močni, borbeni,
z nabrušenimi helebardami, v popolni
pripravljenosti, večni popolni pripravljenosti,
stojijo na vseh strateško pomembnih
točkah: pri petih spomenikih.
obrazov ni.
le odbleski kovine.
boj za žile, da se jih spravi nazaj,
na to stran življenja. neutripa.
za mejo ni nasmehov, ni vetra v laseh.
ni vroče skodelice kave zjutraj.
ni polja, ki v valovih spominja na mir.
za mejo je borba za teritorij žil.
vsak utrip … tam … je kaznovan: seeek.

jutro.
nov dan, nova sreča.
budnost v utrujenosti? nedosegljivo.
počitek na straži? nemogoč.
/kje je truplo?/

oživelo je v odsanjanju.

p.s.
stražarji čakajo na napotke.
niso več zloščeni in helebarde so navadni
koli, ki bodo podprli težje sončnice na polju.
potem.

jadran srebernik: 10.21-10.23

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Izgubile so se misli,
besede izgubile so pomen.
Otroštvo časa je izgubilo smer
in angel bede izgublja svoje čare.

Nisem nikdar hotel vedeti,
kod hodijo neukročeni psi.
Ni me zanimalo nikoli,
če so ceste v paradiž splužene.

Pa vendar si me spraševala, draga,
koliko navdiha je potrebno,
da izvedeš salto mortale v navadnem dnevu,
spluženem v rosi daljnega vzhoda,
ki ga ne more doseči moja misel niti z letala.

In vendar si me vprašala, draga,
koliko pomena ima verjeti nečemu,
kar je že zdavnaj odšlo stran kot
rahel pihljaj jutranje sapice,
ki odnaša pepel in saje iz mojega davno zgrajenega gradu  –
silnice razpredene na angelski podplutbi mojega dneva.

Sijajno, je rekel, Aleš, pridite še kaj, imamo dosti za pod zob.

ivo frbežar: mrtve sanje

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Globoko ležim
V objemu mraka
Ne daje več odseva
Luč, ki jo držim
V dlaneh, niti ne odmeva
Glas, ki sem ga nosil
V svojih strasteh.
Nisem več isti.
Le redki prisluhnejo
In vse več jih hodi mimo.
Nisem več isti.
Oči so mi izsušili
Mimoidoči, ki se vračajo
Iz svojih odhodov.
Ne daje več svetlobe ogenj
S katerim sem polnil svoj dom,
Ob katerem sem grel
Svoje telo.
Nisem več isti.
Vse več jih hodi mimo …
Jaz pa sem si naredil
Svojo tišino v svoji cerkvi, ki
Polni moj novi dom.
Spim na dveh koncih.
Pokopan vmes.
Levim se.
Zakopal sem svoj glas
V mednožje svoje rodne
Zemlje.

milena sušnik falle: raskav november

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

V novembru
se večeri plazijo
v naročje spokoja;
pod njegovim
ogrinjalom
skrivam
goloto
svojega molka,
svojih ust.

Na koncu
brvi tišine
umirajo sanje
preteklih dni,
kot trte
v novembru;
to je čas
doživetja
narave v osami,
prepoznavanje
svoje motne slike;
to je čas
nostalgije
za toplim soncem,
sprejetim
kot hostijo.

(iz pesniške zbirke Prozorni kristali jutra)

jadran srebernik: pospraviva se

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ti domobranka, jaz partizan.
Braniš dom pred škodljivimi vplivi,
medtem ko jaz nabiram koreninice v hosti.
Tvoje bele dlani so ovile moje peterokrako srce
in ga posule z drobnimi prekrižanimi zvezdami.
Izsilil sem tvojo prisego samo najinemu Bogu
in zdaj v miru kopičim svoj Kapital.
Zaupaj mi vse svoje skrivnosti, draga,
napisal jih bom na listek in ga požrl, še preden
jih bo lahko kdo prebral.
Objemi me, tako kot nisi objela še nikogar.
Skupaj jebiva mater starim zameram.
S svojim pogumom prodiram v tvojo prestrašeno
votlino, v kateri zori nov svet, za boljši jutri,
za svetlo bodočnost, za delovne zmage, taborišča
in vojne, za narodov blagor, stalagmitom v ponos.

franjo frančič: pesnik

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

pesnik ne hodi v službo,
ob večerih ne gleda televizije,
pesnik ne jebe pravil,
pravila jebejo njega,
pesnikov dom so besede,
besede so starejše od kamnov,
besede imajo nevidno moč,
ki se v resničnosti spreminja v nemoč,
pesnik stavi na vse ali nič,
ljubezen izda, preden jo spozna,
noč,
tri nič nič, urini kazalci
in samota.

tea oršanič: vzdihljaj za odsotno svetlobo in luč

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

tista tanka pregrada,
na kateri se smrt hrani
z življenjem, je živa,
tako živa, tako silno živa,
kot ni živo nič, kar obstaja.

nič prehitro, nič prepočasi.
nič prevroče, še manj prehladno.
da se vzdržuje tisti “ravno prav”,
delujejo vsa razpoložljiva sredstva.
če jih srce poseduje.

kaj na tej opni zmore razum,
ni pomembno. ne smrt, a še
manj življenje, razuma na
tej meji ne potrebujeta.
vzdržljivost, ki se meri v urah,
lahko na večnosti posrčuje.

boj, ki ni boj, in predaja, ki ni predaja.
eno, z vsebnostjo obeh hkrati.
ne drži, ne spusti.
enostavno BIVANJE.
kar življenje potrebuje, vzame od
smrti in obratno.

obstaja ogromno smrti, ki jih
oživlja življenje samo.
in morda.. dopustimo to misel,
čeprav je tuja … je ogromno
življenj, ki jih osmišlja prav smrt.

tu vmes strah nima kaj početi, res je.
če pa že, pa strah napoči opno.
razgrize jo kot kislina.
in takrat si smrt postreže z
življenjem. redko se zgodi obratje.

dopustimo smrti, da šari po našem
življenju in puščajmo življenju, da
pleše po poljih smrti.
le tako bo membrana, ki to dvoje meji,
obstajala …

in …

le tako bomo življenje lahko darovali
okoli sebe ter smrti dali prednost,
ko se srce razkrižišča ob bolečini.

ker: ko nastopi bolečina, ki je ni možno
ublažiti, popustimo ob skoraj neznatni
opni, ki se spremeni v neprebojni zid.

zid nima vrat ne oken.
zato so tam duhovi, ki čakajo.
čakajo bolečinska telesa,
da si ob trku opomorejo.

bila bi duh, pa sem še prestara.

p.s.
približek takšni čistosti, kot je
na tej membrani, dosegajo le
redki živi materiali, kot so kristal,
duša in topla, iskrena dlan ter
slap, seveda.

tea oršanič: okostje sestradanosti

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

pretežka je ladja
nasedla na čer,
nikjer ni več sape,
da spihal bi čas.

presilni zamahi
so včasih brzeli,
spoznanje počiva
v minevanju dni.

večeri prislonijo
vesla k počitku,
paluba vso težo
pod nebom kesá.

čer pa ostaja
do pozne jeseni,
da val jo razbije,
kot vse do sedaj.

milenko strašek: pred nevihto

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

»Tukaj je praprot in trava visoka …«
Zavije z očmi, nazaj se ozre in z roko zamahne.
Za hribovjem ječi. Breza stoka,
nekdo za brežičem nad bajto tolaži otroka.
»Kobilje globače,« dahne prešibko,
sam zase, ko za Rdečim bregom grmi.
Prve kaplje mi topijo obraz.
Čez Pungart požene se strela.
In gibko, ves sklonjen,
sem šinil kot podlasica v gozd.

milenko strašek: na ravnici, kolnikom naproti

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

živjo, marčna iva, po ravnici naj te, srebrnico, veter nosi,
spomine trosi, nežno te privija, šepeta objestnodivje pesmi
in pod mokrimi nogami bodejo iz zemlje vandrovčki pomladi,
presnoviš se, ponoriš, vržeš se boginji ljubi v objem,
Vesno, muževnozapeljivo pestoval bi vse do zadnjih dni,
prestrezal veter južni, obraz nastavljal žarkom, vrvem nebeškim
in se radoval: blatni kolovozi moja so domena, potovi obetavni, resni …
živjo, marčna iva, napaja, hrani te ravnica, osrečuje, neskončno ljubi