You are currently browsing the archives for September, 2011.

tea oršanič: pogled z višav

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

ta glasba, poglej jo,
ta glasba umira,
vsi toni v notah
imajo sto ran.
hira v pesmih,
hira v besedi
in hoče predati
izmučeno stran.
Od tu do nesreče,
črta se vleče,
trohnoba udarja
do zadnjih krivin,
razparana igra
pa daje za špricer,
v slast in v dobro
vseh brazgotin.

milena sušnik falle: sopotnik

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.

Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre …

milena sušnik falle: obrazi

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Naučiš se,
svoj svet
neopazno izdvojiti
v dve polovici;
stopiti v videnje sebe -
se ne videti,
skrčiti spontane ovire
na prepihu dneva,
raskavem  brez sanj,
igrano prijazno
zasenčiti grenilo obraznih potez,
v  slepote drugih potešiti
skrivnostne ostrine.

Naučiš se,
motriti ljudi – zoreti s časom,
navidezno pregnati temo svojih dni …
biti človek -
z jokom v krvi,
nasmehom v znamenitem prostoru,
ki se drugim poda;
naučiš se,
odtekati kot voda,
poglobiti  – zajeziti
struge veselja ali žalosti,
izžarevati čustven sijaj,
nekomu blizu – drugemu odtujeno,
prikrito prstenega obraza orati ledine.

Naučiš se,
jasnovidne mimike
obraznih potez –
brati svetovljanstvo
gubnih znamenj samoljubja,
nič manj temeljito kot svoje;
naučiš se,
odeti v lastno podobo sveta,
svoje sence odmakniti za ogledalo duše;
obrazi – motreči odrazi,
vsakomur dana usoda
na obraze sipa čustven prah,
obarvan brezbrižno ali sojem miline.

joži kokalj: ob zibel nihče ni prinesel ravnila

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

171209

Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk,
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz domačega dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.