You are currently browsing the archives for Avgust, 2011.

barbara motoh: kalejdoskopska vrtnica

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

beži pred mano
v zelene mačje oči
morje se mi odmika
pod nogami
ko je vsakdo lahko kristus
iz tvoje vode
napravim vino
na čolnu omahnem
v nekoč bo jutri
skozi meglo vidim
kako se smehlja
baby god is near.
samo zate.
srečna v svojem svetu

barbara motoh: ena taka žalostna

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

izgubljam tla pod nogami
mimo tvojega sna
padam v norost
na krilih letečega dinozavra
se lomijo biserne kaplje
ko leti mimo okna
mi pošlje poljub

barbara motoh: nikoli več ljubljena

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

biti ljubljena skeli
zjutraj na utrujeni koži
nikoli več izgubiti
biti izgubljena pomeni
trudne noči
nikoli več sanjati
biti izsanjana so
drobni vozliči okrog srca
pa mi povej kdo si ti
da se vse moje obljube
zlomijo na tvojih poljubih

barbara motoh: iz svojih slik

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

bom naredila ptičja gnezda
tulila bom v cestno svetilko
posipala sanje s pepelom
– še angela nimam več –
mogoče je spet čas
da postanem nekdo drug
– mogoče bom tokrat jaz –

joži kokalj: ko čas tišči v prsih

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I.

Ne razumem govorice svoje sreče,
kot da mi govori špansko.
Pred prehodom za pešce me razgaljeno povleče nazaj,
da čakam dlje kot drugi
in jo gledam v obraz, v semafor, kdaj mi bo posvetila zelena.

Skozi okna hiš ima sreča zelene oči
in v lase pripeto cvetje,
da si z njim otre solze, ko čas tišči v prsih.

Zasačila sem uro, ko je iz moje skodelice pila dan
in me je zaradi nje pred vrati ujel večer in zalil do stropa.
Poslala sem skodelico s posušenimi solzami
v darilni vrečki med spomine.

II.

Ob petnajst čez polnoč kličem srečo po imenu
in snamem s sten slike strahu,
da jih z mize posrka noč,
ki nabira prejo za jutranjo meglico.
Preleti me ptica,
ko na pol prelomi dan in že hrani mladiče.
Poslušam, kako čas in ptica enakomerno dihata
in v kuhinji zobljeta črke, stresene po prtu.
Zrak me preneha stiskati v čakanje
in spanec mi spusti roko.

III.

Tako te gnetem, dan, in mesim z rokama,
da ti vtrem v testo blagodejnost sonca
in mavrično polnost okusov;
da te vzamem iz krušne peči, ko bo dan spal
in te bom jedla kot potico.

IV.

Gosta bolečina ne mara gledati obrazov na ekranu,
ki imajo laži za prebadanje ven,
da uhaja življenje kot iz otroške plastične igrače.

Zamrznjeno v kristale
me požene gejzir v lačna usta.

V.

Omare me bojo preživele,
prah me bo preživel.
Saj čas kot hrapava dlan
dela obrise na okenski polici, na telesu.
Slike me bojo preživele, ko bom mivka na morskem dnu.

VI.

Bližina roke in pete jeclja sramežljive korake,
ko pot na dlaneh zbira pogum
in se bliska od plesnih korakov.

milenko strašek: cerkvene klopi

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

glave svetnikov varujejo vitraži
v prvi vrsti s sklenjenimi prsti
v drugi težke glave kakor brsti
tesnijo zagatni zrak dolinci
v tretji tesno kakor v krsti
pod zlatordečim nebom zre v gluho okno
misleč na Rdeči breg
strel v koleno
na noč drveno
objest cerkveno
na večni kreg
in svajo
sosed Jernejc
ves si
moli
ko v modrem segaš po zelenem
belo ljubiš
po tihoti vpiješ
kliješ kakor mak na drobno
vračujoč se spet in spet
iz pregrešno lepih krajev
v gluhoto nesporazumov
biti moraš opleden
zagoveden
trpinčiš
svoje malo
trčeno življenje
amforo k mizi spravi
golt nastavi les pogrni
bičani te ne pozabi