You are currently browsing the archives for Maj, 2011.

milenko strašek: potovanje ždi (cikel haikujev)

posted in: haiku, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Potovanje ždi,
tujec se ne premakne,
korake šteje.

***

Pod kamni ljudje,
sosedje,tržani, vsi …
Za njimi mi. Svit.

***

Preslico grizljam.
Na kislo vleče bilka.
Človek klama v breg.

***

Kamorkoli grem,
V krčevine, laze,
mi klecne korak.

***

Gajtrasto okno
ni dovolilo upov:
otrl sem si pot.

***

Pavke jamrajo,
zarošen kalejdoskop
rosišče kolne.

***

Neslišje buči,
starca samota duši,
veter razsaja.

***

Iz teme stopam,
v njej kar tesnobno živim,
vselej počakam.

***

»Bodite, pogum …
ne pozabite na strah,
previdnost je adut.«

***

Z njim nisem,
vse večkrat sam s seboj,
mavrice sem sin.

milena sušnik falle: prozorni kristali jutra

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

To jutro
odsevajo v meni,
kakor v rosni travi,
prozorni kristali neke čutnosti.

Dan bo zanesljivo dolg.
Svetloba ni barve
tvojih oči,
zbledela bo
za vrati noči.

V tem jutru
potujem
nasproti mrakobnim potezam
večera.

Dan bo zanesljivo dolg.
Na grudih jutra
poseda zaslepljenost časa,
negotovost kljuva,
pričakujočo puščobo dneva.

(iz pesniške zbirke Prozorni kristali jutra)

milenko strašek: kaj moram

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Kaj moram, premlevam, ne, kaj zmorem:
nihče dima pretanjenega ne sluti,
vijočega se nad streho v zarjaveli noči,
brez krikov in ukanja sovakov,
temnih in sivkasto pregnanih …
ne, ne, ne zloveščih,
a če le morem, pomorem
ko zmorem,
da le ne mrem,
da ne strem si lupine!

milenko strašek: za obzorjem

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Prhnila je koprena noči.
Na starem, prhlem hrastu vrana vrešči,
na tanki trhli veji  vrešči,
se noro vrti,
na grajskem hribu.

Na grajskem hribu
se dere žival pred nočjo.
Tujec na preži,
na stičišču dveh svetov,
oblo rdečo za klanci pozdravlja.

Oblo rdečo pozdravlja.
Nežna rdečina obliva dobrave.
Kljubuje hrast, zemlja črni,
nebogljeno otroče
za vogalom oprezuje.

Na stičišču dveh svetov,
v objemu vseh bogov
nikogar  ni,
ki bi ponudil roko, rahel dotik..
Na trhli, tanki veji vrana vrešči.

milena sušnik falle: nekdo, ki ga več ni

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera.

Čakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
ki človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo,
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.

(iz pesniške zbirke Tempus fugit – Čas beži)