You are currently browsing the archives for Februar, 2011.

dani bedrač: zimski sonet

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Sto obljub na tvoji topli dlani
mehča dotike belega večera:
globoko v prsih, tam na levi strani,
se srce kot plašen cvet odpira.

Med lasmi zajočejo kristali,
ko moja roka zdrsne v tvoje sanje:
v morje zvezd, kjer čakajo živali,
da jih zdrami kri, ki teče vanje.

Zakaj odlašaš, kje so tvoje meje,
kje previdnost skriva bolečino?
Zakaj se tvoj nasmeh ob mojem greje?

Zimska noč diši kot zrelo vino,
in tiho pada sneg na gole veje,
da jih odene v žlahtno srebrnino.

dani bedrač: ne vidim te

posted in: refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ne vidim te,
a najbrž si za mano
in bdiš nad negotovimi koraki,
ko luna spi v tolmunih med oblaki,
ko bledi črvi dvoma
žgejo v rano.

Ne slišim te,
a najbrž ne počivaš,
ko v slini zvezd umivam prašne stihe,
in v praznem srcu strgane navdihe
kot norec iščem …
Ti jih v pesmi šivaš.

alenka kveder: visenje XIII.

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

skozi rešetkasto odprtino
precejam
sončen dan
modrino špilje
neprosojnost mivke
ples žarkov na koži
pesem škržatov
večerne pogovore
zlepljeni telesi
slan priokus poljubov
ubranost klape
sproščenost domačinov
naveličanost opoldanskih korakov
mlade smetiščne muce
ledeno mrzlo pivo
in cvetočo bugenvilijo

razkrojena gošča bo odlična
hrana za rože

alenka kveder: visenje XII.

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

vračamo se
vejica rožmarina
šopek sivke
noben sončni zahod
nekaj plodov rožičevca
dvoje porjavelih teles
(eno bolj od drugega)
kup umazanih cunj
tri školjke
pet kamenčkov s plaže
posušena semena palme
utopljene iluzije
veliko lepih fotografij
dragoceni trenutki bližine
punčka iz porcelana
minus na računu
in slepa pega

alenka kveder: visenje XI.

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

ko si zatopljen v lastno utripanje
in je tvoja misel neskončno daleč
ne opaziš tekočih kristalov
razprostrte nemoči edinega poletja

takrat me odnese med ozke senčne ulice
kjer se je spokojnost ujela v kamen
tam se zdi
da čas še stoji
in je zgodba o morski deklici
tik za naslednjim vogalom

alenka kveder: visenje X.

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

lahkotnost včerajšnjega dneva
je obtičala
v neprosojnosti mivke
tam zdaj loščiva star nakit
ki sva ga (nehote) vzela s seboj
in porcelanasto punčko
ki
tako mimogrede
sploh ne bi bila slaba
če bi le znala
normalno govoriti

alenka kveder: visenje IX.

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

v manjkajoče lobanjsko dno
sva posadila bugenvilijo
in privid trajajočega poletja
s kipečo krvjo slepega potnika
ozelenila puščavo
in iz postane mlakuže odstranila plesen

končno je postalo nepomembno
da morske medvedke na sosednjem otoku
že dolgo niso videli

alenka kveder: visenje VIII.

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

v isti senci ždimo
dama
ki preži na trenutek
ko bo njen poročeni ljubimec
lahko pobegnil družini
in ji podaril delček strasti
družina z otrokom
ki do onemoglosti gnjavi
svojce in okolico
zdolgočaseni mladeniči
ki redno visijo za šankom
kjer razpravljajo o znamkah piva
in pomanjkanju primernih deklet

in ti
ki me v lahkotnosti
lebdenja v modrini
nikoli ne poljubiš

alenka kveder: visenje VII.

posted in: doživljajska lirika, ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

v navidezni senci
na stolu
(ki je domač njegovi riti)
sedi in tava
po nabreklih bradavicah
ki jih ne sme sesljati
po odprtinah
v katere mu ni dovoljeno prodreti
in po modrostih
ki jih ne zmore živeti

ob koncu dneva
se vdano prisesa na dosegljivo
in pomisli
uf
kakšen dopust

alenka kveder: visenje VI.

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

morje pljuska
na nedefinirane meje
ščemi
zabrisana podoba
v odhajanju
igra žarkov riše
svetlobne like
v odsevu modrine
zagorelo telo
iz rokava potegne željo
veter obstane
v čakanju
na dajanje brez besed
nič se ne zgodi
čas
kot tolikokrat doslej
ni bil pravi
veter razočaran
spet oživi