You are currently browsing the archives for November, 2010.

tadeuš zavadovski: franjevo zadnje pismo staršem (franju frančiču)

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

dragi moji pišem vam to pismo iz norišnice
tako pač prijatelji imenujejo tako zvano bolnico
v kateri mi zdravniki dajejo vsakršna
zdravila da ne bi znorel
pred tem so mi dali puško v roke da bi jih izbrisal z njo
s seznama še živečih sovražnikov
izginila so imena prijateljev iz dvorišča
ne vem oče naj grem naprej
k tvojim srbskim bratom ali morda
mati da potrkam na vrata tvojih sester rojenih
na Hrvaškem težko jim bom pogledal v oči
ko me pričakajo z vinom in žganjem ne vem dragi
čutim kot da bi bil samemu sebi sovražnik
in zato sem se odločil
da prečrtam črke svojega imena
to pismo boste dobili ko bom na poti
k Bogu …

nuša ilovar: trenutek neke zime

posted in: refleksivna lirika (Tags: , ) - Komentiranje izklljučeno

Bele zaledenele solze padajo
na utrujen hrapav vrvež.
Skušajo prekriti vihar
srčnih prekatov.
V okviru bele bajke
veter nemočno polni
otopele punčice.
Sončeve sence,
diamantni lesket
na otrplem vejevju
v odsevu okrasja.
Bistvo otresava ločnice
med nihanjem v kuhano vino
potopljenega cimetovega vonja,
a delček zavržene bolečine
nenehno ostane.

nuša ilovar: izgubljanje

posted in: refleksivna lirika (Tags: , ) - Komentiranje izklljučeno

Z izpraznjenimi možgani
gledam po pobočju
miselnega prepada.
Štrleče oči na hrbtni strani
dvigajo kvišku punčice,
med sončne žarke,
ki se kotaleč gnezdijo.
Veličina jih ljubkuje
v modrikasti nežnosti.
Spotoma nekje izgubljam
stik z njihovimi frekvencami.
Odtujujem toplini
njihovega diha.
Skozi celice gomazi
odsev samopozabe.
Razblinja se kot
mehurčki šampanjca
v razbitem kozarcu.
Njegovo izginjanje
biča prekate duše
kakor metež
obrazne pore.

nuša ilovar: dir

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Galop v objemu morja.
Grive in valovi
v divjem plesu vetra.
Neukročena ljubimca.
Škropljenje izpod stopinj,
svatbeni riž
nad mladoporočencema.
Trenutek zatem
le odsev
belih konj.

milenko strašek: v tihem šepetu bobnov

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ko v tihem šepetu bobnov previdno drsam v tintno temino,
dračje mi pada na glavo, brezno tipam pod sabo,
nad pečevjem pod trgom se sova brezdušno oglaša,
se škratje, daljni, dobri svatje pozabljenega časa,
poigravajo, zibajoč se na debelem srobotu v črnjavo
nad prepadom, z rogovilo, ki sanje grabi za lase in se
smeje, krohota, rezgeta kot konj in je vse skupaj
grozljivo opustelo, zanemarjeno, se kdo še spomni
trdike v globeli, divjaka? zapuščeno od boga in ljudi,
iz norcev norce dela … drobno rosi in nosi v uho tihi šepet bobnov.