You are currently browsing the archives for September, 2010.

jurata bogna serafińska: haikuji

posted in: haiku, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Pomrznjena ptica
priletela je na okno
Nosim ji hrano.

Pod zavihki streh
ptica je spletla gnezdo
o rastejo ptički.

Jutranje sonce
greje ptičje gnezdo
sliši se pesem življenja.

(prevedel: Franjo Frančič)

wanda nowik – pala: haikuji

posted in: haiku, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Pajkova mreža
ziba se na soncu,
na trepalnicah se blešči solza.

Vonj tulipana
zadrhtel je v vazi,
a upanje v meni.

Osamljeni list
pleše v vetru.
Nastavim roko.

Nocoj je zemlja oblekla
snežno žalost
za poletjem.

(prevedel: Franjo Frančič)

matej krajnc: tretja četrtinka

posted in: humoristična lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

I.    PAUMANOK

Paumanok je bil kot riba,
Cjele je kot kit,
šopajo me s težkim grozdjem,
ko sem vsega sit.
Nad oblaki avioni,
pod oblaki suša,
dvakrat kolcni in ugani,
kdo nas preizkuša.

Gledam poročila, gledam
dolge intervjuje.
Ko končajo se, preverim,
če morda dežuje.
Pod dežniki se koraki
na četrt dele,
s tretjo četrtinko pride
lectovo srce.

Na polici sto romanov,
na balkonu miza,
Kralj Matjaž z Alenko otroka
za otrokom niza,
videti je, da se zgodba
še ne bo končala,
če te bom s francozom, mi
nikar ne reci hvala.

II.    RAD BI VEDEL

Rad bi vedel, kdo mi pod oknom
gradi botanični vrt.
Pomislil bi, da je sosed,
a s sosedom sem sprt.
Pomislil bi, da je žena,
a ona že enega ima.
Bognedaj, da je kakšna
mimoidoča gospa.

Robespierre, stari prijatelj,
oh, on je znal z ljudmi.
ni se preveč sekiral,
ni preveč sukal z očmi.
Rad bi vedel, kako neki
je zmogel ves ta pritisk,
a glave iz formalina
ne reši noben obisk.

Tema se v prazno seseda,
trma seseda se v breg,
rad bi vedel, kdaj letošnje kepe
postanejo lanski sneg.
Lahko se je priduševati,
če vedno obiraš kosti,
zaspi, pa ne boš nikdar lačen,
naj noč se zate posti.

Rad bi vedel, rad bi izvedel,
a s pošto odgovorov ni,
krojači se me bojijo,
kot se to rado zgodi,
ukrojili so mojo usodo,
zdaj pa želijo denar,
mlad sem, zdaj mi je vseeno,
pokazal jim bom, ko bom star.

III.    VSE POTI VODIJO V RIM

Vse poti vodijo v Rim,
v vrtno uto pa niti ena.
Soseda ima tam orožje,
ta zgodba je zapletena.
Gospodje se debelijo,
luna si izgovori mlaj,
zodiaki na robu gozda
plešejo, da je kaj.

Postregel sem si z resnico
in za desert dobil laž,
dokazal bom svoje trditve
na Pokaži, kaj znaš.
Misli si karte delijo,
jaz razdelim zlato,
Blind Pew se prvič obesi,
vesel, da se je vse izšlo.

Vse poti vodijo v Rim,
niti ena pa v mestno grapo,
tam spijo veliki možje
z veliko, a težko sapo.
Črviči jih, a nič zato,
o vsem so se sporazumeli,
zdaj obirajo lastne kosti,
da bojo dolgo živeli …

IV.    DOLGA ROKA PRAVICE

Dolga roka pravice
je daljša z vsako pedjo.
S prsti drobi diamante,
z zapestjem si iztika oko.

Mnogi so šli po poti,
romali, kdo ve, kam,
njihovi obrazi so mi precej tuji,
a njihove zgodbe poznam.

Klatili so čudne škorce.
pretepali ptičja strašila,
dolga roka pravice
jim je od daleč grozila.

Zdaj so prodali duše
Robertu Johnsonu.
A on dobro igra kitaro,
njim pa gre bolj slabo …