You are currently browsing the archives for Avgust, 2010.

milenko strašek: zavihtela je šal na hrbet

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Saj se stvari ne dogajajo.
So. Tik pod cerkvenim stolpom
je drevenela od prezira,
trepetala od mraza
in proseče dvigovala poglede
v mavrice, ki jih seveda ni bilo.
Spregledala je stečine,
vendar bi morala vedeti,
da živali puščajo sledi.
Bila je tako blizu gnezdišč,
tako blizu divjih nihanj,
da jo je dušilo;
zavihtela je šal na hrbet,
obrnila se je s kalnim pogledom,
tako naglo, trepetavo se je sprehodil
mimo nje mladi duhovnik,
da jo je domala spodneslo
v goščave, skoraj bi padla,
skoraj bi se potolkla,
skoraj bi podvomila vase,
kar se ji je večkrat dogajalo.
Odmrla je okoli cerkvenega vogala.
V stolpu je počeno klenknilo …

milenko strašek: rezitev

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Bližnji Lovrenc iz zvonika
čas ustavlja, k zavetju kliče,
glas zatava med trsiče,
Orlico božajo meglice,
ko polotim se šparona,
ga stisnem med koleni,
prirežem šibo dolgo,
jo nežno zvijem in pogrobam,
zemlji vdan, brstičju hlapec.
Rosa boža mi dlani,
oči so polne sonca,
Lovrenc trjanči tja brez konca,
po robeh muževno travo
muli srna, čakajoč brstiče.
Trsek joka …

danjel ruzich – ružo: smrt starca

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Prvič sem videl smrt, ko sem prišel
pred ulico, kjer sem živel.
Pred hišo parkiran rešilec,
trije otroci in žena.
Pes na verigi je renčal na rumeni kombi.
Dva fantka, ena punčka.
Ona je držala punčko iz lesa in starih krp.
Ni jokala.
Onadva sta se stiskala,
večji  je s prstom brskal po nosu.
Pes je vedno bolj besnel.
V glavo se mi je vtisnil zvok
verige pripete na leseno uto.
Bil je črn nemški ovčar.
Policija je govorila z ženo.
Bila je lepa dama srednjih let,
lepo počesanih las,
v plavo- belem krilu in
modri  majici.
Podpisovala je dva papirja.
Naslonil sem se na ograjo
in opazoval stegna pokojnikove žene.
Stopil sem  bliže.
Iz hiše so štirje ljudje
nosili krsto njenega moža.
Videl sem njegov bledikav
in izsušen obraz.
Pomahal sem otrokom.
Odpeljali so ga na pokopališče.
Ko sem hodil proti moji sobi
sem še vedno slišal verigo.
Smrt starca z mlado ženo
je še najbolj pretresla črnega nemškega ovčarja.

matej krajnc: pred smrtjo v nebesa

posted in: doživljajska lirika, humoristična lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Adam in Eva
sta se sparila,
nikoli več minusa
nista pokrila,
šla sta na čudno
obrobje živet,
Kajn je ubil Abla -
pa ne, no! Že spet?

In temni oblaki
že spet so temnejši,
Adam pa za kakšno
leto starejši,
preklet in izžet
od samega stresa,
želi si samo
še pred smrtjo v nebesa.

Jahve in Krišna,
Buda in Šiva,
sedejo k mizi
brez aperitiva.
Gledajo svet,
motrijo ljudi,
ni jim vseeno,
kje kdo sedi.

In temni oblaki
že spet so temnejši,
ljudje pa za kakšno
leto starejši,
ni jim več mar
za božja očesa,
želijo si le
še pred smrtjo v nebesa.

Krajšam si dneve,
daljšam si brado,
občutim, da me
predmestje ima rado.
Dan gre, kot vedno,
na dializo,
jaz vržem si nove
karte na mizo.

In temni oblaki
že spet so temnejši,
jaz pa za kakšno
leto starejši
in rastejo mi
oslovska ušesa,
saj vem, rada bi
še pred smrtjo v nebesa.

milenko strašek: slutnja

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

ni težko biti pameten
pot vodi med vresjem v dolino
jastreb kroži
ni težko biti vseveden

pot vodi med vresjem v dolino
ni težko biti presvetljen
nič ne mislim
drugi to počno zame

jastreb kroži
ni se težko skrivati v podrasti
nad kamnolomom skoraj padem
ni težko srečevati ljudi

ni težko biti vseveden
poznam otopelo negibnost sveta
poznam oznanjevalce
pot vodi med vresjem v dolino

v juniju deset

milenko strašek: obsedenke,

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

navihanke, brbljive lepotičke,
mične neznanke, videvam vas, razmišljam na glas,
smejem se, varljive ptičke,
smejem, kar raztrgati me hoče, vznemirja ves ta čas,
ko so povsem pri tleh zapodile se lastavice nagajive:
iz oblakov je pršilo, ves bukov priklamal je Ložni izza njive.
Veste, strnišče reže podplate do krvi.
Pomislim, zajamem sapo, da me ne bi vrglo v zrak,
vznak, da mogel videti ne bi kresničk oblak,
korak k meni, doživel njih dotik,
bližino in toploto,
vznemirljivi krik,
besede spravljive;
dotaknem se žice električnega pastirja,
daleč naokoli ni človeka, vetrič pomirja,
narahlo me strese, misel na vino, vetrino, kaj vem,
obsedenke, ozrem se preko rame, ostro, naglo,
hinavsko capljajo, boginje brezčasja, norice,
misli moje bleščice.
Priapu v zahvalo žlahtne trnice.

matej krajnc: iliada

posted in: humoristična lirika, soneti (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Pesem, boginja, zapoj,
o jezi Pelida Ahila!
Dodaj kak peteroboj
in stara slovenska mašila!

Dnevi imajo svoj križ
in križem strmijo vame.
Svatje odvržejo riž.
Nihče ga domov ne vzame.

Seveda sem vedel, da tvoj
nasmešek privablja bogate.
Pesem, boginja, zapoj,
vsi se zanesemo nate!