You are currently browsing the archives for Julij, 2010.

danjel ruzich – ružo: smrad

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Smrad po pokvarjenih ribah in pomrlih galebih
se je širil po pristanišču ob petih zjutraj, ko je prišla
nova pošiljka zamrznjenih tun.
To je bilo pristanišče številka 2, ki je imelo dva pomola.
Tam sem preživel nekaj časa, ko sem ostal brez stanovanja.
Nisem imel za najemnino, zato sem živel s klošarji
v dokaj čisti zapuščeni stavbi, ki je služila sprejemanju rib.
Vsak dan je bil isti, ob desetih so odšli,
vračali ob petih! Točni kot ura.
Žicali smo ribe in vsak dan smo dobili kako.
Čez dva meseca sem dobil poceni stanovanje
in zapustil to ribiško luknjo.
V mestu je bil smrad po kanalizaciji in odvrženi hrani.
Smrad po gnilih galebih in pokvarjenih ribah
me je še dolgo spremljal in z otožnostjo sem se spominjal tistih časov.

matej krajnc: kateder, ki pleše

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Pot do gradu je zmagovita.
Ne vzpenja se preveč. Ali pač?
Treba je stopiti ven in ravnati,
kot veli Screaming Lord Sutch.

Kratko sobotno popoldne
precej novih isker nakreše.
Tako se mi zavrti,
da vidim kateder, ki pleše.

Večer se razvija po svoje.
Nalepi bolj malo znamk.
A pot do tvojega pisma
znam najti že tudi sam.

matej krajnc: konotacija

posted in: doživljajska lirika, humoristična lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Večerjam ostanke
iz starega kina,
sanjarim, da sem
velika živina.
V omaro sem shranil
kresilno gobo in brus
in bezgova voda
ima češnjev okus.

Na kljuki je nočne
roke obris.
Pozna ura se bere
kot slab rokopis.
Preberem, kar hočem,
česar nočem, pustim.
Od nekdaj se dolgih
povedi bojim.

V navednicah pesmi.
V pesmih imena.
Nocoj še ne bom
prešteval izplena.
Polica ropoče,
dovolj ji je teže.
In vest, ki bedi,
še do brade ne seže …

matej krajnc: deveti brat

posted in: humoristična lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Nekaj zavrženih čevljev.
Nekaj zavrženih dni.
Odtis neznane stopinje,
kjer sevdalin v blatu leži.

Zmaga je prikrojena.
Kar sveti se, ni zlato.
Pokali niso zloščeni.
Nihče jih dobil ne bo.

Dolga je, dolga zgodba.
Dolgo ne bomo šli spat.
Vsaj dokler tamle za vrati
še stoka deveti brat.

Hank Williams se obrača v grobu.
Zasipajo ga s častmi.
A on prezirljivo gleda,
saj nihče ne ve, kje leži.

Malhe se polnijo sproti,
a sproti ne ve več, kam.
Rosinant trikrat zahrza,
trikrat neskončno sam.

Dolga je, dolga zgodba.
Dolgo ne bomo šli spat.
Vsaj dokler tamle za vrati
še stoka deveti brat.

Hej, plemeniti svatje!
Hej, plemeniti vek!
Hej, plemiški gizdalini!
Pobij jih, Gregory Peck!

Slava je izmuzljiva.
Izmuzne se, preden pride.
In berači dobijo odpustke.
In kralji dobijo gnide.

Dolga je, dolga zgodba.
Dolgo ne bomo šli spat.
Vsaj dokler tamle za vrati
še stoka deveti brat.

milenko strašek: ni mi lahko

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Stiska me:
posekali smo kutine, leskovje, zidov belina izgineva,
z grobovi nihče več ne obnaša se lepo,
pasje renče preganjamo dvom,
na vsa usta krehljamo,
morilci obljub,
kako svet je lep,
srca čista,
kako žezlo krepost vihti ,
se vam svita, zakaj mi lahko ni pri duši ?

Pošteno trdo objema mi grlo:
izgubil ugodje sem in dvoma trdnost postavno.
Tudi naključij, ki bi me kam pripeljala, ni več.
Z dvomom, ki ga cenim na moč,
izgublja se, česar tudi bog nadomestiti ne more.
S prijazno besedo, natančnim spoznanjem:
dvom je rabota garaška,
edina možna resnica,
odrešitev in odpustek za vse čase.
Gonijo ga, nikar ne spreglejte, kot steklo lisico …

V meni rohni, nato trepetaje zajoče:
kaj če prihodnost propade,
če vrag vzame dvom,
namesto da bi napolnil temnjače
in dopustil umnikom pekoče garanje
kot pustiš otročadi, da pobirajo hrastove šiške,
misleč na frnikole steklene.
Pustite me, da dvomim o svojih koreninah
in o vsem, kar je starejše od starega,
da hočem, kar oteti moram in je zapovedano!

milenko strašek: /ne izmikam se/ na rjuhah lanenih

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Niste vedeli? Vse življenje sem že star
in v starost dvomim in v vse, kar prebija
kot divji tok reke mehkobo, razlito po rečnih kamnih,
slepečeostro plazino, polzečo po blatnih obrežjih …
dvomim /kako boleč trepet/, ker se mi spodmikajo tla …

Star sem in ujet med divja nihanja prevar.
In v starost dvomim, saj smem. Priznam: to me ubija.
Spim v gorci na rjuhah lanenih, travnoomamnih,
z vročo ljubeznijo podarjenih … navad knežjih
navajen, majolko nagnem in pobožam tujega psa.

Vse, kar prebija, me plaši, duše me razpoke.
Goščave, kače, komarji, kačji pastirji, netopirji
in kilavi cucki pode se za mano, a ritma ne ujamem.
Z osi se snamem in padem, potolčen, pod cesto.
Pri Sveti trojici vabljivec klenklja, klepec koso že boža.

V starost dvomim. Ni še plačana ceha, pod oboke
so prhnili rejeni golobi, niso še prebrani brevirji
dni mojih in vse krhko ždi poležano na samem.
Daleč od mene. V vijoličastih utrinkih zvesto
sam sebi ponujam poraze in zmage, hitro krči se koža.