You are currently browsing the archives for Maj, 2010.

milenko strašek: janusov obraz

posted in: razno (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Križan, ki v mladosti po gostilnah je norel:
»Vse za denar, denar je vse,«
in brisal od vina mokre mize,
trohni in nihče več se ga ne spomni,
le besede njegove se prečudno stiskajo ob nas,
ki nemimo, ker so nam posneli kožo s hrbta,
nas naježili, od potoka nagnali, kričali na glas,
da le »prave stvari« kaj veljajo:
»Maše zame, za postavo!«
Križan vstopa zravnan
med moje, naše zidove
in kroženje moje zavesti
skozi dračje moje mladosti
postaja vroča, resnobna , sveta stvar.
Beseda, Križanova zabloda norosti,
mi ne da miru, ne pustim se zmesti
in bliže sem stvarem. Dotikam se izmikanjem,
izmikam se dotikanjem,
zahrepenim v slovo: nič ni več tako …
Se res lahko uresničim le preko drugih?
Izgini Križan, danes j e tako.
Sluznina, ki mezi iz kevdra,
glava golava kima betežno v podnoč,
vroč je bil dan in Križan ni norel zaman,
ko si je izmučen izjokal oči na strehastem griču.
Če hodiš tam opolnoči,
Križan ob grmadi dračja ves reven stoji.

milenko strašek: žurajeva kapela

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Med maklenom in drenom se je izgubljala drobcena steza.
Najprej sem moral poiskati izgubljenost, nato stezo,
ko sem prišel k sebi, še ljudi, raztrosilo jih je brez reda
in ko je bilo opravilo končano, še okamenele školjke med vresjem.
Ni bilo lahko, drgnilo mi je ramena, k tlom je motovilila peza.
Drselo je na melu: potovanje v tujo preteklost je bilo
vrtanje v mojo: stečinam sem sledil, vonjal trave, zlato jabolko,
pušpan košati v zavetju Žurajeve kapele … očem se je pritaknila reseda …

V zavetju Žurajeve kapele se je tanjšala senca in lizala zidovje.
Po eden so prihajali iz zakotij kozjanskih, po eden, osamljen …
Pogovarjati se je treba z njimi, kakršni so,
ne kakršne bi si želeli in jim stisniti v roke šopek soldatkov
kot mami nekoč v hladne roke, govoreč razumno besedovje.
Kakršni so: saj ne vedo: »vsak je sam sebi najmanj poznan.«
Trosiš v razgon besede, v jamice, se ob gozdu ob krtinah spotikaš,
piščal si urežeš, se na stezo podaš, dodobra omamljen …

Med maklenom in drenom ne moreš biti sam.
Vem, med praprotjo mi kradejo besede, a tako sem živ.
Ničesar ne dam. Le malo sem kriv. Po eden stopajo
iz senc, samotarji … porečem, ne pustite ljudem,
da se pogovarjajo sami s seboj, ta napoj je strupen.
Oddaljujejo se … hladim se, mrzlo postaja, ves sem brljiv,
matastozmrvičen in štrenasto razmršen.
Izza Žurajeve kapele se hulijo vragovi v mrak.

»Nihče se vam ne sme približati, kajne …?«

gaja jezernik-ovca: v naslonjaču

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

V temi poznega večera se s plamenom
pogovarjava o svetu, njegovih obredih
in ovcah, ki sledijo
primitivnim vodnikom.

Kaj bi črede z znanjem?
Črede so zato, da teptajo liste,
popisane s krikom
zadnjih bralcev.

Črede se družijo s karavanami pijancev.
Ni besede, ki bi jim lahko sledila
in jih streznila. Blejanja
so jo preglasila.