You are currently browsing the archives for Junij, 2009.

olga lalić-krowicka: mir

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Mir je zid iz sukanca,
razbita lončnica paprike,
idiotizem besed in pomena…
Mir ne obstaja, samo prazne misli
Idealni spogledi.
Ni res, da se je včeraj gospa
normalno sprehodila skozi park,
ko pa se je ustrašila kače
Mir je zid iz sukanca,
eksperiment lažne tišine,
kamen v umu
In svetinja drhteče se krvavih teles.
Pro nihilo ne bo v Parizu ljubezen moja.
Zakaj bi klepetali v miru,
če ju bodo preganjala različna razmišljanja.
Mir je zid iz sukanca.
berlinski zid brezdiha
v zoženem prostranstvu
in kolebati: kako naprej?

***

Stikamo po času.
Sanjamo raj.
Morje, gore, sonce…
Ne bo nam uspelo.
Morda nekoč prispemo
Spočiti od bobnenja.
Pticam so odrobljene glave.
Naše duše izvirajo iz zemlje.

(Prevod: Franjo Frančič)

borče panov: pismo sreče

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

že leta
potrpežljivo prežim nanje
na koncu zaprem
sence v bele kuverte
in kar naprej
se sprašujem
ali je to
pisanje poezije
Nekega dne
sem dobil pismo
ki mi je reklo
da sem srečni izbranec
in če ne prekinem
kroga
bom doživel veliko srečo
tedaj
sem se spet spomnil
kako vsak dan
odpiram pisma
in vztrajno
prebiram njihovo belino
Zato te prosim
ne prekini kroga
ko dobiš
to pismo
brez naslova

igor k. čokov: u ponoč

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Napustila me java
ostavila me usred gluve noči,
seo sam kraj stare ćesme
previjajući svoje prste.
Mornićava i diva podzemna voda
zasvirala je svoju pesmu,
nećujno klokotala ispod mojih nogu
probuđena od isceđene svetlosti
sagorene mesećine.

U ponoč javi mi se žena u crno
gledala je ka razrušenim zidinama
u ruci držeči borinu.
Za tren vreme je stalo nepomićno
sa njegovih umornih krila
naslučivala se nemoč,
stajalo je okovano u pepeljastom predelu
gde je nekad
ostavilo tužno Tresino.

ivo frbežar: rada pijem iz dlani

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Obstaja jama pod skalo, iz katere
vedno teče sveža,
čista, bistra voda.
Voda služi za napajanje vseh v vasi.
Pokleknem.
Rada pijem iz dlani -
zajeto vodo, ki teče iz studenca.
In si osvežim ustnice in čelo.
Poslušam žuborenje in si včasih
zmočim tilnik, vodne kaplje pa mi
polzijo po hrbtu in nedrju.
Podobne so ženskim solzam.
So moje oči, moje solze, ustne,
take kot pri drugih ljudeh?
Zakaj so jih bogovi ustvarili prav take,
kot so: nežne, čuteče, razpete -
ustne, rožnate kot vrtnice,
razpete kot vagina,
občutljive za vse, kar je najnežnejše
na tem svetu -
oči, ki modre ali črne,
gledajo včasih ostro, včasih pronicljivo,
včasih nežno, včasih sanjljivo.
In solze? So jih tudi ustvarili bogovi
zato, da spirajo trpljenje in
zalivajo trpeča srca?
Ali zalivajo ljubeča?
Je oboje božja ljubezen
ali le božja zloba?
Ne znam si odgovoriti in
se ne trudim, da bi razumela…
Skozi prozorno vodo si ogledujem gladke,
lesketajoče se kamenčke.
Zajamem jih prgišče v svojo dlan.
Ko voda odteče in se kamni
pričnejo sušiti, počasi izgubljajo
lesk in barvitost.
Odteka njihovo življenje.
So kot sanje, ki zjutraj izginejo.
Naj zato ne maram več bistrih potokov in studencev?

Nazadnje odložim svoje reči,
odvržem svoja oblačila in se potopim
globoko v bistri studenec in sanje.

franjo frančič: osem sekund in pol

posted in: ljubezenska lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

(za Drago)

Nikoli vedel,
nikdar spoznal,
osem sekund in pol v zamahu pogleda,
njena čarobna lepota, bolečina v njenih očeh,
za mizo, s knjigo v roki,  potopljena v mavrico,
neopisljiv občutek, da jo poznaš,
da si jo sanjal, da si vedel, da bo prišla,
popolna v vsem in vsa,
obraz boginje, metuljeva krila in drhtenje tal,
svet spremeni barve,
osem sekund in pol v zamahu spoznanja,
sladko nora bolečina,
novo je, ta ostri rez, strašni val,
ljubezeni blaznost.

ivo frbežar: potovanja

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

I
Pripravi kovčke ker bova odšla odpeljala svoji
trupli s polnočnim vlakom v nemirno noč v
potovanje ki ne prinaša blagoslovov in peneče
se radosti koprnečih src vrtečih se vrtincih
sladostrastja in strasti ki se lačna polaščajo
lastne biti in izpolnjujejo gospodove želje in
zapovedi in zahteve in zahtevajo brezpogojno
sledenje utrujenih bitij ki se kot okrogli zlizani
kamni trkljajo bodisi v bistri vodi studencev in
potokov in/ali kalni vodi rek dokler si ne
zaželijo zadnjega domovanja v templju v
katerem zveni večna glasba ki jo sopljejo
nevarne in skrivnostne muze oblečene v
prozorna oblačila ki komajda prekrivajo rožnate
in brsteče bradavičke na zasoplih hribčkih
malih sončnih izvorov mleka pri katerih se
tisočletja napajajo mladiči ki ne morejo preživeti
brez te čudežne rose ki prinaša mladost radost
in smrt ki se tesno prepletajo kot se prepletajo
ljubimci v svojem izgorevanju …

ivo frbežar: reka

posted in: doživljajska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ne dežuje vsako noč
tako. Reka ni nikdar
polna. Ni. Ne sprašujem
se več,
zakaj
se vseeno razliva čez
rob…

franjo frančič: dež, dež …

posted in: ljubezenska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ničesar ne vem o ljudeh, o sreči, o ljubezni,
zelo pozno sem se naučil osnovnih stvari,
kako napišeš pismo, kako ustaviš ogenj napalma,
kako premagaš vročico, tisti bes, nemir, ki se širi v spanec,
potem kasneje, ko sem srečeval ženske,
vedno sem verjel, da so mesene igrače,
nisem jih prizadel namerno, nisem jih mučil načrtno,
niso bile moja senca moje lepe zafukane mame,
pač nisem znal, nisem zmogel,
na kakšen deževen dan sem znal lagati tako dobro,da sem verjel sebi,
izmišljal sem si to ali ono,
kakšne grajske zgodbe, igrati žrtev,
pomembno je bilo le to, da jaz vodim igro,
da ne bom na koncu tisti, ki bo ranjen,
iskal sem sužnjo in nuno v isti osebi,
iskal sem ključarko, ki bo znala odpreti tista vrata,
iskal sem šamanke, ki mi bi čarobno odpoljubile more,
ne na začetku, kopičil sem izmišljotine,
laž na laž, prevaro na prevaro,
iskal sem žrtev,
da ji izpijem vso kri, požgem vso dušo,
da mi bo potem vsaj malo podobna,
rojen v puščavi sem prosil le dežja,
tiste tihe glasbe dežnih kapelj, da bi vsaj za trenutek dva pozabil,
na izgubljeni jutri, na zublje napalma,
in sledili so si polomi, drame, begi, porazi, beda,
in končno samota dežja.

dani bedrač: pastir ki šteje zvezde

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

pastir ki šteje zvezde
in se prepira z nočjo
preživlja svojo jesen
sam in vseveden
na svoji okorni planini

kadar mu kakšna zvezda uide
med črne prepade neba
jo skuša pozabiti
in s plemenito pesmijo
tiho osrečiti ostale

ob samotnih večerih
pa se vendarle sprašuje
v katerih tankih prosojnih ušesih
pravzaprav bedijo
njegove ranjene besede

andreja jezernik

posted in: doživljajska lirika, prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Nadenem si srečno kapo
in si odžvižgam napev.
Mačka me gleda s priprtimi očmi
in prede v brk.
Iz hladilnika zasmrdi po
gnili meloni,
ko ugotavljam, da sem spet
pozabila kupiti mleko.
Kaj hočemo,
mogoče mi bo jutri,
preden bom šla v trgovino,
uspelo obleči tisto jakno,
v katero sem spravila
nakupovalni listek.