You are currently browsing the archives for Maj, 2009.

franjo frančič: dve zjutraj

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Mrtve so sanje,
zapuščena gnezda,
ugasla ognjišča,
volkovi, vrane in kače,
potopljene so ladje,
hiše brez korenin,
v rokah razbita zrcala,
goli strah ovit v samoto,
rabljene besede,
mimo bežne sence,
ledeno nebo,
dve zjutraj,
nož, vrv na mizi,
urini kazalci so prebudili škorpijona.

dani bedrač: mož s srcem ptice

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Pil si temno mleko zvezd,
neuslišani, skrivnostni starec
in na vlažna, prstena tla
tujih prenočišč
dan za dnem
in noč za nočjo
polagal utripajoče ožilje
svojega  ptičjega srca.

V tisočerih templjih
si vedril z romarji in mornarji
in skupaj z njimi
dan za dnem
in noč za nočjo
preziral odsotnost
nikoli izrečenega.

Bival si v kamnu in šepetal vetru,
prežet z vonjem smole in mahu.
Hodil si po živem steklu,
ti, vrvohodec in zvezdogled!

In glej:
dan za dnem
in  noč za nočjo
so ti vnetljive psice
pohlepno lizale ogenj
z nabreklih stopal.

Je morda že čas, da obmiruješ
in še zadnjič raztrosiš svoje zrnje
po brazdah tistih dišečih njiv,
ki jih nikoli nisi utegnil
povsem razočarati?

andreja jezernik

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Krvav klepet
je spreletel
dve duši,
zamotal njune
niti vse
do biti
ki hiti hiti …

Le On ve
kakšna kri
povzroča njen trepet.

dani bedrač: rana

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ob robu scefrana, ožgana:
v osrčju telesa sloni – tako slana!
Zavdana zarana z rojstvom besede,
z izgonom iz raja v svet dvomov in bede.

Rana! Razcep med praznino in mesom,
med srcem in smrtno ranljivim telesom …
Med srečo in mlačnim zadahom gnilobe
je polna ličink in smrdljive svetlobe.

Polna do roba in zvesta do groba
utripa kot lačna, sesirjena goba.
Zeva do dneva, ko duh in telo
zgorita pod prazno večerno nebo.

dani bedrač: sonet o staranju

posted in: refleksivna lirika, soneti (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Ostajam jaz, a vendar nisem isti.
V meni se borita dva svetova:
v prvem Cezar dol obrača palec,
v drugem nor pogan kriči: “Obnova!”

Opuščam verz in tiste drobne rime,
ki nizajo odsev sveta v lepoto.
Postajam star, pijan, puščoben, siv …
V srcu strt – hvaležen za slepoto!

In zdaj vas gledam, šahovske figure:
kar čakate, da vas premakne roka,
ki tiho šteje vaše prazne ure!

In vem, da mi ne more biti huje,
kot takrat, ko v sebi zrem otroka,
ki se stara iz neznane nuje.

ivo stropnik

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Saj čutiš v sebi del krivde, moj tihi gost, pogreznjen
v gnilo tramovje? Zmagala bova oba. Skrito. S
ponosom lačnih.
Imenovati vsako stvar, bitje ali početje, je Zdrob,
v katerem je vse, in vendar ničesar rojeno.
Posipam ledene potke. Pepelnate so, posute iz
žar. Oznanjam s kadilom jutrišnji dan.
Moj tihi gost, neznani bog – del sokrivde, pridi.
Bova jedla.

ivo stropnik

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

In ko boš z rokami šel tod preko, se ne ustavi in
ne glej! Na grmadi sežgi ledeni pogled in besedo in
zakorakaj, korakaj med borove veje, kot da si v templju
ukradena svetinja in si podoba zmrznjene vode.
In takrat boš vzljubil to brezmejno trpljenje
onkraj šip in jih boš lahko vse razbijal.

franjo frančič: na čistini

posted in: ljubezenska lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Njene odprte dlani,
dam ti sanje, ljubezen in srce,
dam ti kamne, ogenj in slovo,
zbežim zaradi ženske,
ki nima srca ne sanj,
ničesar, gola požgana v misiji nemogoče,
o vem, apokalipsa, napalm,
nisem mogel drugače,
stopil sem na čistino,
čakajoč rafal,
morda zato,
da bi se te spomnil,
ubij me,
ubij ljubimka moja,
ubij…!

dani bedrač: vesna

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Tiho, kakor da sanja,
se je v senčno naročje besed
prikradla pojoča pomlad.

Njen opoj ni izmerljiv
in v prizmah neizrečenih slutenj
gori z močjo okrvavljenega ognja:

zelena, poželjiva žival,
ožarčena od vode
in upognjena do tal!

Brezmejna sončna cesta,
ki z rubini svojih dotikov
ubija zimski mir.

Na starodavnem ognjišču
pa še tja v pozno poletje
tli vsemu navkljub
bleda, negibna neizrečenost.

franjo frančič: prekletstvo

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - Komentiranje izklljučeno

Prekletstvo je,
ko točno veš, kaj bi moral storiti,
pa ne zmoreš,
njene odštekane bele oči,
njeni ostri zobje,
njene blodne besede,
izdaje, prevare, laži,
niti hrbta ni treba obrniti,
govori in govori,
o napalmu, kačah in pticah,
o zimi v krvi, golih vejah in mrtvem embriju,
kot strašilo sredi luž na asfaltu,
zamahne, zakriči,
in je noč,
in je jutro,
njeno mrtvo telo se obrne na bok,
samo malo še, reče,
samo malo,
znova napalm.