You are currently browsing the archives for April, 2009.

franjo frančič: ona joče

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - No Comments

Je nož,
so njene oči,
je laž,
so prazne dlani,
ni vetra,
le besede gole,
sreča je utvara,
prazna posoda,
vrata zaprta,
tam sredi trav,
šteješ oblake,
zamujene vlake,
je nož,
je laž
in nebo njenih oči.

dani bedrač: star mož kleči na cesti

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - No Comments

star mož  kleči na cesti
in njegova dolga senca
plaho ljubkuje
rjavo pohojeno travo

star mož je nehal preklinjati
in njegove jasne oči
odkrivajo v prahu
skoraj nevidne sledi
lahkotnih večernih ptic

star mož je poljubil zvezdo
in sedaj tiho razmišlja
zakaj nihče ne posluša tistih besed
ki jih ne bo nikoli več izrekel

dani bedrač: deček z mrtvimi očmi

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - No Comments

deček z mrtvimi očmi
se skoraj vsako jutro zbudi
v svojih raskavih črnih ustih

deček s suhimi usti
si vsako jutro
s tanko srebrno iglo
v vlaknasto kri
zapiše smrtonosno toploto

nato do večera ugiba
kdaj so mu umrle oči
in s katero žaljivo besedo
bi morda lahko tokrat zdramil
slinastega brezbrižnega
in vase zazrtega boga

tanja petelinek: zaključen primer

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - No Comments

Že stotič ti pravim,
da je vse v redu z menoj,
ko si razpotegnem nasmeh čez lica
in pogledam izza steklenih zenic.
Ti pa me trmasto sprašuješ o punčki,
ki si vedno znova potolče kolena,
ko teče k zrelim češnjam;
o deklici, strmeči v modro kapo
strogega, hladnega gospoda,
ki nerazumljivo govori o krivdi;
o trupelcih mladih muck, gomilah in
vetrnicah in vejevnatih križih nad njim;
strahovih, razpetih med hrastove grče
nad vijugavo stezo na robu vasi …

Čakaš, da bom povedala,
kaj zrase iz govorice prismuknjenih,
namišljenih prijateljev, ki edini vidijo,
da se na označenem mestu,
kjer bi moralo biti srce, razliva pelin.
Čakaš in me z nemirnim pogledom motriš,
jaz pa sem že davno z enim samim
preprostim stavkom povedala,
da sem OK in da mi ni mar,
kaj bo pisalo na listu s tvojim podpisom.
Nikogar ne bom izdala, niti povedala,
da je moj svet sestavljanka grobih kamnov.
Nočem, da razpadejo. Samo moji so.
So vse, kar imam, kar poznam in kar sem.

Slutim tvojo neučakanost.
Kmalu izgubiš potrpljenje in potem
bo vse res … bo vse res …
in bom zaključen primer.

tanja petelinek: zaupaj

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - No Comments

Os tvoje biti. Se zibaš. Miže.
Zmedeno dojemanje razbarvanih
fragmentov stvarnosti.
Zdrsneš iz ravnotežja.
Izgubljaš občutek za smer.
Nagibanje na vse strani.
Bledi vzorci ponovitev.
Brez pravil za pot nazaj.
Kar se mora zgoditi, se bo.

Zaupaj rokam, ki varujejo,
vračajo v središče sebe.
Tuje so. In besede so tuje,
a njihov dotik dolgo odzvanja.
Ne padeš skozi razpoke
odklonov zrcalne podobe,
skozi tihi dogovor pomagajočih.
Včasih vidiš stisnjene pesti in
vsiljene misli upogibajo členke.
Pa niso. Ne pahnejo čez rob.
Za vsakim parom dlani je le
intenzivnost odmika drugačna.

Razlikovanje ni v kroju obleke.
To veš. In veš, da je v vsakem odsevu
atom vere v varnejša jutra.

tanja petelinek: nespečnost

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , , ) - No Comments

Izbereš nespečnost in
slamnato strašilo
za pregon usmiljenja.
Reminisenca očetov.
Trta je roža zla.
Darilo za preizkušnjo.
Malo je nič in
malo več preveč.
Psihotest zasvojenosti.
Meja med vrstilnimi števniki
padcev in neskončno.
Poskusi poglabljajo prepad.
Cenen EPP program.
Spolzke, zavajajoče stopinje
vzhodno od nebes.
Ni bližnjic. Ni garancije.
Zdrs in bližina dna.
Determinacija bolečine,
morda smrti. Dvostopenjski
upravljalec razsodnosti.
Rušenje stebrišč poguma.

Rad gledaš,
kako se podirajo domine.

tanja petelinek: potovanje

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , , ) - No Comments

Reče brezno in resničnost
se prelomi na dvoje.
Zrcalo neba v kalni luži.
Pričakovanje in spomin.
Tuja in moja zaznava.

Ponižna v nevednosti
pomočim stopala
v ustje temne reke.
Drsljivo oprijemališče
naučenega razumevanja.
Neuokvirjen strah
na obrežju verjetnega.
Omejen sebični um.

Z nejevero cedim
drobtinjeno  zaupljivost.
V njej diši brezovo lubje,
plavajoči lističi bazilike,
beloglave kite česna;
poklja suho dračje,
gnezdijo kalini in
se parijo divje mačke;
prihajajo in odhajajo
tuji, zastrti možje,
granatnih src in zlih namenov.

Reče brezno in lovi mojo osuplost.
Ve, da ne vem, kam potujeva.

franjo frančič: gospa K.

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - No Comments

Pri gospe K. je vse noči gorela luč,
brala in pila je,
sin je umrl v prometni nesreči,
enkrat na teden me je poslala v nabavo,
pet litrov gina, pet litrov vodke,
dve šteki rdečih morava,
pet debelih romanov,
hči je padla po kamnitem stopnišču,
ostali so ji samo še Rusi,
Tolstoj, Dostojevski, Gornačarov, Čehov,
Pasternak in seveda Vendikt Jerofejev,
bolečine in žalosti ni moč deliti,
ničesar ni moč deliti, se je vračal odmev,
zgrešila sem prostor in čas,
vsi zgrešimo prostor in čas odmeva,
zunaj ledeni, dež, dež.

franjo frančič: ubij me, ubij!

posted in: prozna lirika, refleksivna lirika (Tags: , , , ) - Komentiranje izklljučeno

Požar se je širil z bliskovito naglico,
predbožična mora, je pisalo na začetku pisma
vaš naslov sem našla v imeniku pekla,
rodila vam bi dvoglavo dete,
panika v parku mamil,
nič ne spremeni sveta in ljudi,
šestnajst let ima, ko je prvič na igli,
položi karte na mizo in on je šokiran,
križevega asa, ki je v rokavu opazi prepozno,
rada bi vas srečala, gotovo imate vsaj kakšen ključ,
renčeča hijena, hladna kača,
očara ga njen ubiti, požgani pogled,
vonj železniških postaj in cenenih hotelov,
punčka iz cunj, v pravljice ne verjame,
vse vam bom povedala,
on pristane na srečanje,
zadnja leta se komaj kdaj ljubi z žensko,
zadovoljen v svoji lupini, v svojem jebivetrskem stolpu,
ponoči premetava besede kot kamne,
a komaj kdaj zgradi zid,
ko sreča človeka, govori in govori,
a ne zanima ga pomen izgovorjenih besed,
včasih se pogovarja sam s seboj,
o jeseni, o zimi v krvi, o prekletstvu spominov,
mojster igre je,
a njen napalmski pogled ga razsuje v trenutku,
majhna je, punčka iz cunj,
vse žile je porabila za igle,
sedemnajst let terapije, projekti, komune,
strah me je lučk, praznikov in sreče,
na pragu jeseni preplavi ga strast,
niti ne opazi, kdaj pade v past,
njene oči so zdaj belo nore,
to je pogled brez razgleda,
na nebu kroži ptica ujeda
kot klop se prisesa, o, temna hudičeva princesa,
zate je pekel enak kot nebesa,
pripoveduje mu o temi in vdaji,
o horsu, meseni prodaji,
a vse te rimane besede so naučene,
norost predaje jih žene,
objel jo prvič, vonj po žveplu,
njeno srce v ledu in steklu,
pisma so prazna, pusti drogo, zdrži, sonce, sonce,
ni panike, reče ona, ne nehaj, ne nehaj,
fukaj me, fukaj me, še in še, sanjam valovanje,
ljubim te, pogrešam te, mislim nate,
same ponovitve bega,
moji si pomrli, tudi maja, reče ona,
psihiatri, terapevti, prozak, metadon,
načet sem, pest kemije, insulin,
izselil sem se iz tega sveta, reče on,
na mizi je nož,
ne pusti me, joče,
tvoj prijatelj bom za vedno,
veeednoooo, odmeva,
dva živa mrliča,
trideset dni pada ledeni dež,
v izbi večera sedita,
v zmajevem gnezdu,
bela, bela,
gola in sama.

neya keber: zato!

posted in: refleksivna lirika (Tags: , , ) - No Comments

Ker želim zvezde!
Ker želim moč!
Ker želim sonce!
Ker želim svet …

Ker vem, da je vredno!
Ker vem, da mi lahko uspe!
Ker kljub vsem neuspehom,
vedno vztrajam in grem naprej!